Zle slutnje o vožnji iz Gvatemale do Mehike so se spremenile v nočno moro. Prav za konec avtobusnih voženj so me razveselili s kitajskim minibusem in že pogled nanj mi požene strah v hrbtenico in kolena. Upravičeno. Iz izkušej (in žal jih ni malo) vem, da so ti busi narejeni za ljudi "malce" manjše rasti. 190cm žive rasti ne gre med sedeže, pa tudi če odrežeš kak prst, del pete ali celo koleno. Veselja še več, ko sem ugotovil, da mi je namenjen sedež na kolesu, kar pomeni, da imam pod nogami (ki jih itak ne spravim med sedeža) še pločevinasto škatlo, ki zavzema polovico odmerjenega prostora. Užitek na kvadrat, ki ga privoščim le najbolj zagrizenim mazohistom.
Napovedanih 7 ur vožnje se je spremenilo v dobrih 10, z vmesnim prenašanjem prtljage med mejnimi prehodi - tako, malo za rekreacijo in savnanje.
Na začetku smo se še malo šalili (bus je bil povsem EU - Italijani, Nemci, Francozi, Slovenec), a vrag je hitro odnesel šalo in od Belizeja, ko smo napolnili še pomožne sedeže je bilo slišati le še stokanje in ječanje.
Dve urci čakanja v Chetumalu in skoraj 6 ur vožnje (z normalnim busom) do Meride in dan, ki se je začel ob 4:30 se je končal ob 23:30, ko sem našel prenočišče za prvo noč v Mehiki (sem ga že zamenjal, le zakaj :))
Še par besed o Belizeju.
Največji "texas" med vsemi srednjeameriškimi državami. Zidane hiše so zgolj izjema, pravilo pa lesene (iz desk ali iverk) kočure na kolih (nekaj podobnega kot v Laosu in Kambodži), okoli katerih je nekaj školjk odsluženih avtomobilov, kakšen pločevinast sod in seveda polno drugih nujno potrebnih stvari. Ljudje (rastafari look in zamorske zadnjice) so črni in govorijo angleško.
