Po desetih letih sem spet prišel v Buenos Aires - z enourno zamudo, kot se za Iberio spodobi, kar je posledično pomenilo triurno čakanje na letališču na free shuttle do hostla. Saj bi šlo tudi s taxijem, a je cena enaka ceni prenočitve - previsoka za Gorenjca.
Lokacija hostla je bila idealna - sredi mikrocentra, v pešconi, na Floridi, a že prvi vtis, med hojo do tja mi je jasno nakazal, da ni več tako, kot je nekdaj bilo.
Argentina se sooča še z večjo politično-gospodarsko-denarno-ekonomsko-inbogsigavedišekakšno krizo kot Slovenija, s to razliko, da si denar tiskajo sami. Ob razvrednotenem domačem pesu se je razvilo vzporedno trgovanje s trdnejšimi valutami - že kar nekaj mesecev pred mojim potovanjem se je uveljavil t.i. modri tečaj (hmm, v bistvu gre zgolj za črno - ulično menjavo valut).
V praksi je to izgledalo tako, da je bilo v ožjem središču mesta na desetine preprodajalcev dolarjev, evrov in brazilskih realov, ki so prav nič na skrivaj vpili: "Cambio, cambio" in tudi neposredna bližina policistov jih sploh ni motila.
Seveda se splača menjati na ulici (če te ne oropajo ali podtaknejo ponarejen denar), ker je razlika med uradnim in modrim tečajem kar velika: uradno je bilo razmerje USD - ARS 1:8, modri je v najboljših (ali najslabših?) dneh dosegel skoraj 1:13, v času mojega obiska pa okrog 1:10..
Kljub res veliki ponudbi pa nekako nisem upal sredi ulice odpreti denarnico in zamenjati denar za celotno argentinsko potovanje (najboljša menjava je v BUE), saj so bili spletni forumi polni zastrašujočih zapisov o ropanju pri belem dnevu, na obljudenih predelih mesta. Nekajkrat sem prehodil ulice s "cambio, cambio" in nihče od ponudnikov mi ni vlival pretiranega zaupanja, potem sem pa pred neko trafiko opazil manjšo vrsto ljudi - vsi so imeli v rokah denar, nihče pa ni nič kupoval.
Aha :)
In sem se postavil v vrsto - ja, seveda je šlo za "menjalnico", le da je ta delovala v relativno varnem zavetju trafike.
S polnimi žepi pesov hitro plačat prenočišče in vse avtobusne prevoze, da sem ugotovil, da denar ni bil ponarejen, pa še nekaj časa je ostalo za sprehod po varnem delu mesta (ja, žal je v BUE cel kup predelov, kjer niti sredi belega dne nisi več varen).
Obelisco, kot ena najbolj markantnih mestnih znamenitosti, je bil le nekaj minut hoje stran.
Moral bi si omisliti ptičjo, ker iz žabje pesrspektive ni najbolj vidno, da gre za najširšo ulico v vseh treh Amerikah. Avenida 9. de Julio je široka kar za 22 cestnih pasov.
Zvečerilo se je in "obilen" Iberijin zajtrk že zdavnaj ni več delal teže v mojem želodčku - čas za večerjo torej. Mission impossible v Argentini, če je ura manj kot 22:00. Argentinci imajo čudne prehranjevalne navade in tako je njihov glavni obrok večerja na sporedu (za naše navade) ponoči. Preostalo mi nič drugega, kot čakanje, da odprejo kakšno restavracijo - do takrat pa pač sprehod....
... ki me je zvabil v prestižno trgovino (Galerias Pacifico) - ne po nakupih, pač pa na ogled in fotkanje s freskami obogatene notranjosti.
Brez širokokotnega objektiva sem si pomagal s serijo osmih fotk, ki je tvorila okrnjeno panoramo.
Kupcev se ni ravno trlo, več je bilo sprehajalcev in kavopivcev.
Calle Florida je bila vse bolj prazna in o turističnem vrvežu, ki sam ga doživel pri svojem prvem obisku ni bilo ne duha, ne sluha. Restavracije so samevale in nekaj jih je bilo povsem praznih, ponudba daleč od tiste pred leti (videl sem eno samo delujočo parrillo), le cene so bile take, kot da je povpraševanja ogromno.
Zgolj eno prizorišče uličnega tanga in še pri tem je bilo gledalcev sila malo.
Čeprav ne izgleda tako, pa je fotkano pozno zvečer, v temi (ISO6400).
Resnično žalostno, da se je lepo in živahno mesto tako spremenilo.
