Ko so češnje cvetele

Oh, ko bi vedeli kolikokrat sem "narisal" možne poti, koliko letalskih in železniških povezav sem preveril in kolikokrat sem spreminjal datume odhodov, prihodov, prestopov... Ampak s pogledom nazaj z veseljem ugotavljam, da čas ni bil zaman in da se je vložen trud povsem poplačal saj mi je uspelo združiti želene datume in lokacije.

Ena izmed želja je bila, da bi v Korejo prišel v času cvetenja češenj...

... in kljub temu, da se je april šele začel, je bilo cvetenje že v svoji zadnji fazi.

No, nekaj cvetočega drevja (kot je tole v Kraljevi palači) je še vedno razveseljevalo mojo dušo in puščalo zapise na pomnilniški kartici fotoaparata.

Praznik cvetenja češenj v Koreji seveda ni tako znan, kot na Japonskem, a vseeno privablja ogromne množice ljudi (no, saj je že samo Seoulčanov več kot 10 milijonov). Na zadnji praznični dan je bilo gibanje po "češnjevih" ulicah kar težavno (za fotkanje mi je pa sploh zmanjkovalo prostora).

Najbolj zanimivo, pestro in slikovito je bilo ob reki Han, v četrti (pravzaprav gre za velik rečni otok) Yeouido. Tukaj sem preživel kar dobršen del praznične nedelje, med domačini, ki so počivali, se sprehajali, si pripravili piknik in celo postavili šotore.

Že med vožnjo s podzemno železnico sem bil presenečen, da so bili vagoni na nedeljsko dopoldne tako polni, še bolj pa nad tem koliko ljudi je bilo v pohodniški, kolesarski in celo planinski opremi (mimogrede: tudi s kolesom je mogoče na metro).
No, potem sem pa ugotovil, da je na Yeouidu ogromen park in številne sprehajalne in kolesarske poti in so se ljudje pač prišli rekreirat, zabavat. Izgleda da je denarja za vrhunsko športno opremo (očitno tudi zelo dostopno) dovolj, problem nastane "le", kje to opremo uporabiti. In tako je bilo na povsem ravni, asfaltni kolesarski stezi mogoče videti vse od specialnih koles za vožnjo na kronometer, preko električnih mestnih in karbonskih gorskih do modernih "fat-bikov" (hehe, ne gre za debele bike, ampak za bicikle z debelimi gumami).
Res je bila fajn nedelja - malo v gneči pod češnjami, malo izmikanja dvokolesnikom, skirojem in hitrim tekačem in veliko posedanja med zanimivimi domačini. Razlog ZA, da bi se še kdaj vrnil.

Ko bodo češnje spet cvetele, se ne bom zaprl v sobo in zatrl spomine (Peter Lovšin), ampak se bom z veseljem spominjal praznične nedelje v Seoulu.

Koreja ni ena, Koreji sta dve

Dolgo časa je bila le ena, a so Japonci hoteli, da tudi te ne bi bilo in so jo okupirali do tragičnega poraza v II. svetovni vojni, ko so deželo z načrtom Združenih narodov razdelili na S, ki so ga upravljali Sovjeti in J z ameriško "administracijo". "V želji po enoviti državi" so severnjaki (s kitajsko in sovjetsko pomočjo) napadli svoje južne sonarodnjake in tja do konca l. 1950 je bila država že skoraj v celoti pod vladavino Kim Il Sunga (ja, že takrat se je začelo družinsko obvladovanje Koreje).
S posredovanjem ZN in ameriške vojske se je zemljevid v hipu spremenil, še posebej potem, ko se MacArthur ni ustavil niti pred Pyongyangom in z vojsko nadaljeval celo do kitajske meje (menda je hotel še naprej).
ZN in Američani najprej niso verjeli Kitajcem, ki niso bili zadovoljni z dogajanjem na južni meji in so se resnosti grožnje zavedli šele, ko je kitajska vojska "osvobodila" Severno Korejo in okupirala Seoul.
Še dve leti "napenjanja mišic", ki je zahtevalo skoraj dva milijona žrtev in državi sta ostali ločeni do dandanes.
Toliko za razumevanja prostora, ki sem ga obiskal.

Vir

Sredi julija 1953 so se vse strani strinjale s prekinitvijo spopadov in administrativna ločitvena črta med S in J je postala dejanska meja med Republiko Korejo in Demokratično ljudsko republiko Korejo.
Ker pa nikoli ni bilo podpisano premirje in se vojna nikoli ni formalno končala sta obe državi (ob izdatni pomoči svojih zaveznikov) ob razmejitveni črti, ob 38. vzporedniku, začeli kopičiti vojsko. Da ne bi prišlo do novih spopadov so se dogovorili o demilitariziranem območju (DMZ - demilitarized zone) - 250 km dolgem in 4 km širokem pasu brez vojaške prisotnosti.

JSA - Joint Security Area ob vasi Panmunjom je edino področje, kjer si severno in južno korejski vojaki gledajo iz oči v oči brez daljnogledov in satelitov in edino področje, kjer lahko iz Južne Koreje legalno stopiš na severno stran.

Obiski  JSA so omejeni le na nekaj dni v tednu in tudi z omejitvijo časa prebitega na območju,seveda je omejeno tudi število obiskovalcev in vedno lahko obiske (tudi v zadnjem trenutku) ne/napovedano odpovejo - to se še posebej pogosto dogaja ob različnih napetostih med državama.
V turistični sezoni si je treba mesto na turi zagotoviti tedne vnaprej, potem pa veljajo stroga pravila obnašanja, celo glede oblačenja. Seveda ni dovoljenega nikakršnega prostega sprehajanja, povzdigovanja glasu, dotikanja vojakov (mimogrede - vsi morajo imeti črni pas v judu ali teakwondoju).

 Pogled z juga na sever - betonski bloki, na sredini med modrima stavbama, predstavljajo državno mejo.

 Turistična gneča v Severni Koreji - meja poteka po sredini konferenčne sobe.

Konferenčna soba (spet pogled z juga na sever - vojaški spremljevalci te nenehno opozarjajo, da je fotkanje proti J Koreji prepovedano) je bila prizorišče mnogih pogajanj, ki pa so jih kar pogosto prekinjali zaradi številnih "nesporazumov". Dogajalo se je namreč, da so bili stoli na eni strani bistveno nižji od tistih na drugi, da je bila zastava ene države večja od druge...in vse to medtem, ko se je na obeh straneh kopičilo orožje, povečevale vojske, delalo poskuse z jedrskimi bombami...

Edini S Korejec, ki sem ga videl, a sem prepričan, da je bistveno več severnjakov videlo mene.
Severnjaki ne hodijo prav pogosto čez mejo, pravzaprav čez nobeno (no, itak imajo le dve), a če jih prehod slučajno zamika je severnokorejska oblast z visokimi žičnatimi ograjami, strojniškimi gnezdi in tisočerimi zemeljskimi minami poskrbela, da ostanejo v obljubljeni deželi.
Kljub prisilnemu domoljubju so vseeno poskušali in nekaterim je celo uspelo, tako da so bili oblastniki "prisiljeni" pošiljati njihove družinske člane in sorodnike v "prevzgojne kampe".  Prebegi na jug so vse redkejši, ker se je varovanje skozi leta še bolj zaostrilo, a na južni strani DMZ so na vsakem telefonskem drogu še vedno prosto dostopni telefoni za klic v sili (pa ne tisto: zgubil sem se, pomagajte mi nazaj).
Z vse večjim odpiranjem Kitajske proti zahodnim trgom (nenazadnje tudi južnokorejskemu)  in njenim manjšim strateškim zanimanjem za S Korejo, se je razrahljala tudi meja med Kitajsko in S Korejo, tako da je tu sedaj vse več prebegov.

Most brez povratka.
Na koncu korejske vojne sta se strani dogovorili za izmenjavo ujetnikov in na tem mestu jim je bila dana možnost, da ostanejo kjer so ali prečkajo most in se vrnejo v svojo domovino, s pogojem, da po odločitvi vrnitev ni več mogoča.
Včasih si je bilo mogoče most tudi pobliže (kontrolirano) ogledati, a je sedaj to prepovedano - menda od obiska Billa Clintona, ki se je (nevede?) sprehodil po mostu.

V pripovedovanju J Korejcev sem vseskozi čutil nekakšno željo po ponovni združitvi in takšne so (bile) tudi uradne državne želje. V upanju na boljše sodelovanje (hmm, če zanemarimo željo po kopenski povezavi z vse pomembnejšo gospodarsko partnerico Kitajsko) so hoteli zgraditi novo železnico do Pyonyanga (in posodobiti obstoječo do kitajske meje). Leta 2002 jim je celo uspelo, da so na DMZ odstranili žico in mine ter zgradili progo čez mejo. Table še sedaj govorijo o uspešni združitvi Korej in o tem, da Dorasan ni zadnja postaja v J Koreji, temveč prva za pot na S. Konec l. 2007 so začeli voziti prvi tovorni vlaki (a le do industrijske cone Kaesong), čez leto pa se je  vse skupaj povrnilo v razcepljeno realnost, saj je S Koreja zaprla mejo.

No, tudi severnjaki so pokazali kar nekaj želja po združitvi, eno od njih so odkrili l. 1978, ko so zaznali nenavadne podzemne eksplozije. Najprej je bilo seveda zanikanje česarkoli kar bi bilo lahko v zvezi z njimi, kasneje pa so S Korejci "priznali", da so iskali premog in "malce zašli".
Šlo je za 1635 m dolg predor (cca. 2x2 m v višino in širino), ki se je takrat končal le dobrih 44 km pred Seoulom in v katerem bi bilo dovolj prostora za 30.000 oboroženih vojakov.
Dejstvo, da ni šlo za nespretno iskanje premoga (ali dohod do seoulske tržnice) je bilo podkrepljeno z odkritjem še treh takih predorov (prebežniki so kasneje razkrili, da naj bi jih bilo še okoli 20). Sicer jih s sodiranjem in novejšo tehnologijo še vedno iščejo, a menda se S sedaj bolj zanaša na zbliževanje z raketami dolgega dosega.

Tak naj bi bil pogled proti S Koreji z vrha hriba Dora, ki je najbljižja dostopna točka J Koreje proti Severni.
Desno od sredine se vidi 160 metrski stolp z zastavo (dolgo časa je bil to najvišji zastavni stolp na svetu), ki pa zaradi svoje teže (cca. 270 kg) le redko zaplapola, pod njim pa vas Kijong tong (Vas miru). Na južni strani jo imenujejo kar Reklamna vas, saj so ugotovili, da gre le za betonske lupine zgradb, celo brez zastekljenih oken in kakorkoli opremljene notranjosti.

Ob mojem obisku je bila vidljivost nična, so se pa jasno slišali udarni govori, ki jih s severa pošiljajo s pomočjo ogromnih ozvočenj. Medsebojno ogovarjanje preko zvočnikov (menda tudi po 20 ur dnevno) je bilo na koncu tako moteče, da sta se obe strani strinjali, da z njim prekineta. Tako je bilo vse od l. 2004 do letošnjega januarja, ko je S Koreja izvedla podzemni poskus - Severnjaki trdijo, da z vodikovo, večina preostalega sveta pa meni, da je šlo za atomsko bombo. Ne vem kdo je spet začel z uporabo zvočnikov, a s severa prihajajo politične parole in koračnice, z juga pa odgovarjajo s K-popom.

Nekako tako naj bi izgledala menza v industrijski coni v Kaesongu (fotke so z J korejske strani, pri izhodišču za prehod do cone).
Na J so se zavedali, da imajo na S izredno poceni delovno silo (z znanjem korejščine), na S pa da so dolarji vedno dobrodošli. Rezultat teh zavedanj je KIZ (Kaesong Industrial Zone), industrijska cona, ki so jo J korejska podjetja postavila 10 km S od DMZ. Načrti so bili zelo smeli, saj naj bi delo dobilo več kot 700.000 ljudi in v prvih letih obratovanja je bilo tam že zaposlenih več kot 50.000 severnjakov in nekaj sto južnjakov. Ne vem kakšne dobičke so ustvarjali (ob manj kot polletni prekinitvi delovanja l. 2013 naj bi tamkajšnjih 123 podjetij imelo skoraj milijardo USD izgube), a S korejska vlada je iz te cone dobila cca. 100 milijonov USD letno (ni podatkov o dejanskih zaslužkih delavcev (denar je šel direktno na vlado), plače pa so se s prvotnih 75 povzpele na 160 USD mesečnov letu 2012).
Z letošnjo zaostritvijo odnosov so se na S odločili za prekinitev sodelovanja in južnim sosedom dali 4 ure časa, da odidejo iz cone - menda jim ni uspelo odnesti kaj dosti materiala, strojev in druge opreme, ki so jo skozi leta investirali.
Po korejski vojni sta bili obe državi ekonomsko obubožani, sedaj pa je Republika Koreja članica G-20, spada med tehnološke najbolj napredne države, po BDPju se uvršča med prvo petnajsterico, po uvozu in izvozi med prvo peterico.... Medtem pa je Demokratični ljudski republiki Koreji s svojo zaprtostjo in enopartijskim režimom "uspelo" obvladovati zadnja mesta na vseh ekonomsko-finančno-gospodarskih lestvicah, da o tistih, ki merijo svoboščine raje niti ne pomislim.

Starship Enterprise

Pravzaprav gre za DDP, neofutirističen kompleks Dongdaemun Design Plaza.

Kaj pa za večerjo?

V Seoulu sem si izbral hostel s fantastično lokacijo - v krogu 300m sem imel postajo podzemne železnice, banke, menjalnice, restavracije, postajo shuttle busa do letališča, množico trgovin 7-Eleven, nenazadnje tudi KFC in McDonaldsa... Seveda sem se nahajal v četrti Myeongdong, ki velja za turistični in komercialni center prestolnice in tako so bile množice ljudi tu še bolj strnjene.
Vsak večer (ko sem v hostlu odložil večino fotografske teže) sem se lahkotno "zapodil" po natrpanih ulicah. Pa nisem imel v načrtu nakupovanja (ulica se je že večkrat uvrstila med deseterico najdražjih na svetu), ampak sem hodil na večerjo.

Tradicionalna korejska, ups, izgleda bolj turška ;) ulična hrana.

V prejšnjih objavah sem pozabil povedati, da so Korejci izredni smart phone uporabniki - večina jih ima telefone vedno v rokah - med vožnjo s podzemno, med jedjo, med hojo... in ja, sebki (uf kako grda beseda za selfije) so vsaj tako razširjeni, kot med Kitajci.