Slumdogs

Poskušal sem premagati nelagodje, odpor pred drugačnostjo, tudi strah in sem zakoračil v osrčje življenja pravih slumdogerjev.
Občutek krivde, ker sem imel v roki fotoaparat, ki je vreden več, kot celotno "premoženje" sluma? Ne.
Le občutek silne nemoči, ki se me je dotaknil s tako močjo, da so fotke mesece ostale nepregledane.
Nobenega nadlegovanja, nobenega prosjačenja, nobenega opozarjanja na bedo, nobenega skrivanja revščine, nisem zaznal niti kake zavisti do mojega, hmmm, položaja. Brez strahu in sramu so se ljudje sami postavljali pred objektiv in le natančno oko lahko prepozna utrujenost in žalost v njihovih očeh.

Slum - življenje pod polivinilom

Sanje, želje, cilj marsikaterega Indijca, a žal je resničnost povsem drugačna.

Ko sem v Kolkati prvič videl polivinilasto prebivališče sem zgolj zamahnil z roko in si mislil, da gre pač za osamljen primer kakšnega "čudaka".
Potem pa naslednja ulica in še ena in spet....

Ob železnici, v bližini mostu Howrah pa celo naselje, pravi slum.
Kljub temu, da sem vajen indijske revščine, da sem videl bedo podsaharske Afrike in da sem (povsem neturistično) doživel brazilske favele, mi je prizor vseeno vzel sapo in v grlu naredil cmok. Ampak to je bil šele začetek (več v naslednjih objavah).

In še "urejen" slum v centru mesta.

Čiščenje (po indijsko)

Danes kuhamo (po indijsko)