Poskušal sem premagati nelagodje, odpor pred drugačnostjo, tudi strah in sem zakoračil v osrčje življenja pravih slumdogerjev.
Občutek krivde, ker sem imel v roki fotoaparat, ki je vreden več, kot celotno "premoženje" sluma? Ne.
Le občutek silne nemoči, ki se me je dotaknil s tako močjo, da so fotke mesece ostale nepregledane.
Nobenega nadlegovanja, nobenega prosjačenja, nobenega opozarjanja na bedo, nobenega skrivanja revščine, nisem zaznal niti kake zavisti do mojega, hmmm, položaja. Brez strahu in sramu so se ljudje sami postavljali pred objektiv in le natančno oko lahko prepozna utrujenost in žalost v njihovih očeh.
Občutek krivde, ker sem imel v roki fotoaparat, ki je vreden več, kot celotno "premoženje" sluma? Ne.
Le občutek silne nemoči, ki se me je dotaknil s tako močjo, da so fotke mesece ostale nepregledane.
Nobenega nadlegovanja, nobenega prosjačenja, nobenega opozarjanja na bedo, nobenega skrivanja revščine, nisem zaznal niti kake zavisti do mojega, hmmm, položaja. Brez strahu in sramu so se ljudje sami postavljali pred objektiv in le natančno oko lahko prepozna utrujenost in žalost v njihovih očeh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar