Bamboo train

Včasih si na potovanjih zaželim kaj drugačnega, neobičajnega, mogoče celo malček norega ali bizarnega...
No, za Kambodžo sem se že doma odločil, da se grem peljat z "bambusovim vlakom".
V Siem Reapu sva spraševala za kak povratni prevoz do Battambanga (izhodišče za vožnjo z vlakom), pa za najini denarnici ni bilo nič sprejemljivega in sva kupila zgolj enosmerni bus vozovnici, potem pa kar bo pa bo.
Kamboške železnice nikoli niso slovele po hitrosti, udobju ali zanesljivosti in tako so pred parimi leti povsem propadle, ostali so pa tiri in iznajdljivi domačini, vajeni, da so svoje pridelke po tirih vozili iz vasi v vas.

Postaja za "bamboo train" in nazorni prikaz utirjanja vlaka ;)

Potem pa na vlak in gas.

Srečevanje je povsem enostavno.

Vožnja je kar razgibana in bolj malo gre naravnost in gladko.

Škoda le, ker ni bil pravi letni čas - vse je bilo suho, rjavo, opustelo (vročine raje ne omenjam).

Kako pa nazaj?
Avtobus vozi zgolj zjutraj, preostane zgolj t.i. share taxi.

Ko je bil taxi še napol prazen in je imel šofer med vožnjo čas pisati sms-e (ja, promet je bistveno bolj kaotičen, kot v naših krajih).

Ko smo napolnili prvo vrsto (mimogrede: od Battambanga do Siem Reapa je za tri ure vožnje)

Glede na tisoče selfijev, ki sem jih videl v teh dneh se nisem mogel upreti skušnjavi in naredil še svojega (malo bolj klasičnega), tako, za konec kamboške zgodbe.

Back to school

Saj že veste, da se rad vračam v šolo, pravzaprav v šole v "tretjem" svetu, tiste odmaknjene od urbanega okolja....

Brez azijskega poziranja pač ni šlo ;)

Kjer ni turistov

Iskreno povedano sem v Angkorju pričakoval množični turizem (no, presenetila me je številčnost - zelo) in zato sem že krepko pred odhodom naredil svojo obvezno domačo nalogo: poiskati nekaj, kamor "običajni" turisti ne hodijo.
Na spisek sem takoj vpisal Beng Mealea (domačini izgovarjajo: bang meli), ki sva jo s Kim pred osmimi leti našla tako, kot je na zgornji fotki. Takrat ti templji še niso bili znani in dejansko sva bila edina obiskovalca.

Sedaj so področje dodobra očistili, naredili potke, asfaltirali cesto in povečali obisk.

No, ni tako divje, kot je bilo, je pa še vedno zelo zanimivo in čisto drugače, kot očiščeni templji Angkorja. Obisk templjev sva tudi odložila na pozno popoldne, ko se je turistični naval že močno razredčil in bilo je prav fajn.

Ampak arheološki sladkorček sem pa seveda pustil za konec ;)

Moje predpopotne domače naloge pomenijo velikooooo časa prebitega med brskanjem po člankih, forumih, opisih, med gledanjem fotk in video zapisov o načrtovanih lokacijah, Nagrada pa potem nekaj takega, kot je bil v tem primeru Koh Ker.

Toliko stran od Siem Reapa, da tja ne hodijo turisti, toliko "nov", da množice še ne vedo zanj in tako fajn, da sva najela avto (s šoferjem) za turo do tja.

Vse "razmetano", zaraščeno, z ogromnimi pajčevinami, kot se za templje stran z uhojenih poti tudi spodobi.

In ko se prebiješ skozi "preddverje", se izza obzidja pojavi čistina s čisto pravo piramido.

Ja, res, tudi v Kambodži imajo piramido (bogve, koliko se jih še skriva v džunglah).

Čas jo je že malce razdejal, a za dobro tisočletje pod milim nebom še vedno solidno izgleda.

Tam daleč v džungli se pa menda še vedno skriva vsaj še nekaj deset podobnih templjev. Ne raziskujte, ker področje še vedno ni v celoti očiščeno min.Si pa lahko privoščite kak kipec s tega področja - skozi desetletja (stoletja?) je bilo na odročnem področju ogromno plenjenja in artefakte še danes prodajajo na avkcijah.

Torej.
Če si obisk Angkorja in okolice dobro načrtuješ, vzameš nekaj več časa in brezglavo ne slediš množicam, potem se da marsikaj ogledati v miru in tudi za kako fotko je dovolj priložnosti.

Banteay Srei

Spet bi moral uporabi tisti znameniti stavek iz Monty Pythona... Banteay Srei je res nekaj čisto drugega, kot glavni Angkor templji - drugačna arhitektura, posvečen hindujskemu bogu Šivi, le rdeča nit množičnosti turizma se je povlekla tudi do sem.
Nekdaj povsem samoten kraj, težko dostopen po prašni ali blatni cesti kakih 25 km iz Siem Reapa je sedaj oblegan z avtobusi, do njega vodi spodobna asfaltna cesta in pred templji je poleg velikega parkirišča postavljen še pravi turistično infomacijski vstopni center.
Sem se mu resnično hotel izogniti, a ker je bil ob poti do drugega cilja in predvsem, ker sem bil prepričan, da bo K., ljubiteljici vsega indijskega, všeč, sva se podala še do sem.

 Ni kaj, tempelj je res poseben in lep... Sem se moral pa kar potruditi, da sem vzel fotoaparat v roke in naredil par fotk - detajlov, ker so bili veliki kadri vedno polni motečih elementov.

Tomb raider

V prejšnji objavi sem veliko jamral nad množicami turistov, sedaj pa malce bolj optimistično naprej ;)
Po sončnem vzhodu je velika večina (po liniji najmanjšega odpora ali po črednem nagonu) nadaljevala ogled Wata, midva sva se pa premišljeno odločila za Ta Phrom in bila nagrajena s (skoraj) samoto.

Najin motorist sicer ni bil prav nič zadovoljen z dodatno vožnjo, sva bila pa midva zato toliko bolj, ker se je načrtovanje res obrestovalo.

Tako je bilo pa l. 2007, ko se je še dalo neovirano hoditi med ostanki temljev.

V Bayonu pa ni bilo več sreče - nepregledne množice (kitajskih) turistov so zavzele celotno področje in kamorkoli sem obrnil objektiv vedno sem v iskalu zagledal nekaj poševnookega - obupal in nehal fotkati.

 ....še enkrat nazaj v Angkor Wat...