Hsipaw - vse kar imajo veliki

Hsipaw je ena prašna cesta in še nekaj, še bolj prašnih ulic, a ima vse kar imajo večja burmanska mesta:

  - restavracijo

- mehanično delavnico

 - frizerski salon

 

 - trgovino s tekstilom

 - trgovino z mešanim blagom

 - gasilski dom

 - pošto

 - internet cafe

- zdravstveni dom

in kitajsko investicijo v nepremičnine.

Ne, Hsipaw me ni zadržal. Izkoristil sem udobje čiste sobe in tople vode, se najedel rezancev in privoščil pivo, naslednje jutro pa delil stroške in prostor v prepolnem avtu z dvema Nemcema in Luksemburžanom vse tja do Pyin U Lwina.

Skozi okna vagona

Saj poznate tisto: "Cilj je pot" (Nejc Zaplotnik) in "The journey not the arrival matters" (T. S. Eliot). No, namen moje vožnje z vlakom je bil v bistvu prav ta.
Prav fajn je bilo. Na vlaku in ob vlaku, ko sem na vsakem postajališču opazoval burmanske poglede na svet - skozi okna vagona.

Gokteik - ne naginji se kroz prozor

En izmed razlogov zakaj sem se sploh odločil za vožnjo z vlakom do Hsipawa je bil železniški viadukt Gokteik. Ko je bil l. 1900 zgrajen, je bil najvišji viadukt na svetu in veljal za tehnično čudo tistega časa. Kljub temu, da so se Burmanci zavedali pomembnosti železniške povezave proti vzhodu, pa so most vsa desetletja več ali manj prepuščali propadanju. Še pred kratkim je vlak zaradi oslabljene konstrukcije potreboval skoraj pol ure, da je prevozil slabih 700 m mostu, a očitno so le privili vijake in moja vožnja je trajala "le" dobrih deset minut.

Na srečo je bilo zibanja bistveno manj kot na "odprti" progi in raje si ne predstavljam kako bi izgledalo iztirjenje vlaka tukaj.

Do dna je daleč, zelo daleč, menda dobrih 250m.

Odprl vrata vagona, stopil na prag, se z eno roko prijel za držalo, z eno nogo stopil s praga v praznino in z drugo roko fotkal. Sem že kdaj omenil, da je fotografska težka? :))

Ja, celo snemal. Poskusite v "normalnih" okoliščinah snemati z levico na fotoaparatu. Ni prav lahko, kajne? Sedaj pa pojdite na vlak...... ;)

Tak je pogled z vesolja (Google Earth).

Iztirjenci

Spanja si nisem kaj dosti privoščil ;) Čisto malce me je motila ropotajoča in cvileča klima, še malce sobne vonjave in neudobna postelja, tako da sem lahko vsakih dvajset minut pogledal koliko je ura. No, vsaj s prevozom do postaje sredi noči nisem imel težav - me je na motorju (seveda tudi vso prtljago) odpeljal kar en od "ta domačih" iz prenočišča.

Kljub temi nisem imel težav z iskanjem svojega vagona - upper class je bil samo en - he, naj se vidi razkošje, saj sem dal 9$ za karto.

Bil sem med zgodnjimi in si tako lahko v miru ogledal vagon. Hmm, je bil marsikateri indijski v boljšem stanju. Sicer pa 11 ur ni niti tako veliko (50 urni rekord imam še vedno s tanzanijsko Tazaro).

Družba je bila povsem OK, razširjena burmanska družina s prav nič zoprnim otrokom in pisana, zelo skulirana bela druščina. Fajn, bo čas hitreje in mirneje minil.
Hmm, se je pa že takoj izkazalo, da vsaj mirno ne bo.
Veliko sem slišal o burmanskih železnicah in pripravljen sem bil tudi na marsikaj hudega, a so me že prvi kilometri povsem zmedli. Toliko guncanja, premetavanja in škripanja nikakor nisem pričakoval. Hej saj bomo še iztirili, sem si mislil. Ker so bili domačini povsem mirni, smo se tudi ta beli počasi navadili na zibanje in čez čas je bil vagon že poln smeha in zibanja v ritmu (no, ritma ravno ni bilo).

Jp, tako je to izgledalo, pa sem se trudil, da bi bil med snemanjem kar najbolj miren.

Da ni bilo dolgčas, sem si med vožnjo privoščil še par izletov v druge vagone.

Malo pred ciljem pa.....
Ja, iztirili smo, kaj pa drugega. Uf, daleč nam je uspelo priti :)
Sedaj lahko lepim smeškote, saj se je vse dobro izteklo. Je pa tudi res, da je bila "hitrost" vožnje vseskozi zelo počasna in da so iztirjenja očitno nekaj povsem običajnega.

Še preden smo tujci ugotovili zakaj smo se nenadoma ustavili sredi ničesar, že se je skupina železničarjev lotila dela. Tako, kot pri avtu so postavili dvigalko in dvignili vagon.

Še malo dviganja in premikanja z bambusovo in železno palico in vagon je bil spet v tirnicah. No, napisano je bilo hitreje, a v resnici vse skupaj ni trajalo niti dve uri.