Spanja si nisem kaj dosti privoščil ;) Čisto malce me je motila ropotajoča in cvileča klima, še malce sobne vonjave in neudobna postelja, tako da sem lahko vsakih dvajset minut pogledal koliko je ura. No, vsaj s prevozom do postaje sredi noči nisem imel težav - me je na motorju (seveda tudi vso prtljago) odpeljal kar en od "ta domačih" iz prenočišča.
Kljub temi nisem imel težav z iskanjem svojega vagona - upper class je bil samo en - he, naj se vidi razkošje, saj sem dal 9$ za karto.
Bil sem med zgodnjimi in si tako lahko v miru ogledal vagon. Hmm, je bil marsikateri indijski v boljšem stanju. Sicer pa 11 ur ni niti tako veliko (50 urni rekord imam še vedno s tanzanijsko Tazaro).
Družba je bila povsem OK, razširjena burmanska družina s prav nič zoprnim otrokom in pisana, zelo skulirana bela druščina. Fajn, bo čas hitreje in mirneje minil.
Hmm, se je pa že takoj izkazalo, da vsaj mirno ne bo.
Veliko sem slišal o burmanskih železnicah in pripravljen sem bil tudi na marsikaj hudega, a so me že prvi kilometri povsem zmedli. Toliko guncanja, premetavanja in škripanja nikakor nisem pričakoval. Hej saj bomo še iztirili, sem si mislil. Ker so bili domačini povsem mirni, smo se tudi ta beli počasi navadili na zibanje in čez čas je bil vagon že poln smeha in zibanja v ritmu (no, ritma ravno ni bilo).
Jp, tako je to izgledalo, pa sem se trudil, da bi bil med snemanjem kar najbolj miren.
Da ni bilo dolgčas, sem si med vožnjo privoščil še par izletov v druge vagone.
Malo pred ciljem pa.....
Ja, iztirili smo, kaj pa drugega. Uf, daleč nam je uspelo priti :)
Sedaj lahko lepim smeškote, saj se je vse dobro izteklo. Je pa tudi res, da je bila "hitrost" vožnje vseskozi zelo počasna in da so iztirjenja očitno nekaj povsem običajnega.
Še preden smo tujci ugotovili zakaj smo se nenadoma ustavili sredi ničesar, že se je skupina železničarjev lotila dela. Tako, kot pri avtu so postavili dvigalko in dvignili vagon.
Še malo dviganja in premikanja z bambusovo in železno palico in vagon je bil spet v tirnicah. No, napisano je bilo hitreje, a v resnici vse skupaj ni trajalo niti dve uri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar