Mandalay mi prejšnjič ni bil prav nič všeč, tokrat sem ga imel zgolj za izhodišče za na vzhod, a pozno popoldne se da lepo izkoristiti za ogled mostu U Bein ob sončnem zahodu. Pomirjen, ker so mi res dostavili izgubljeno prtljago, sem na ulici hitro našel motorista, ki me je bil pripravljen peljati do kakih 12 km oddaljene Amarapure, kjer je glavna atrakcija najdaljši tikov most na svetu. Povsem običajno je, da si tam poiščeš čolnarja, ki te malo zapelje po jezeru, potem pa v čolnu počakaš na sončni zahod - seveda s fotoaparatom v roki.
Nekaj se me je držala smola in izbira čolnarja se je izkazala za veliko napako. Imel je povsem svojo predstavo kaj naj bi jaz fotkal in v tem prepričanju tudi trmasto vztrajal. Na začetku mi je bilo še vseeno in sem ga pustil, da je zapeljal na drugo stran mostu, ko pa se je sonce že neusmiljeno spuščalo in sva bila parkirana pod mostom, sem počasi začel izražati svoje nezadovoljstvo.
Pa ni kaj dosti pomagalo. Zaveslal je povsem drugam, kot so bili vsi ostali čolni. Seveda ni bil on najpametnejši, vsi ostali pa bedaki. Pozicija za fotkanje je bila nemogoča in spet se je v angleščino prikradlo par balkanskih izrazov. Ob silnem godrnjanju (njegovem in mojem) se je počasi le spravil do ugodnejše pozicije, kjer pa so medtem najboljše položaje seveda že zasedli drugi čolni. Super :( Preostalo mi ni nič drugega, kot da zadnje trenutke sončnega zahoda lovim stoje v majajočem se čolnu in še to iz druge vrste, za množico turistov z bliskajočimi se kompakti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar