Sobota - čas za tržnico


Brez lažne skromnosti - takih tržnic, kot sta bili v Indeinu in Nyaugshweju sem videl že (dobesedno) na stotine, a me še vedno fotografsko pritegnejo. Kakorkoli obrnemo, še vedno so bistveno drugačne od videnega v naši bližnji okolici.

Večinoma se vse dogaja na tleh, del tržnice pa vseeno tvorijo stojnice s strehami, vmes pa polivinilaste ponjave - tokrat za zaščito pred soncem, čez kak mesec ali dva pa pred dežjem.

Verjetno ni treba posebno poudarjati, da so Azijci večinoma bistveno nižji od nas.Od mene pa še posebej. Ponjave pa postavljene ravno prav za njih, meni so pa segale največ tja nekam do vratu. Torej je bilo moje gibanje sila ponižno, ne samo s sklonjeno glavo, sem se moral tudi v hrbtu kar krepko upogniti.





 Gibanje na odprtem delu ni bilo nič lažje. Vseskozi sem moral paziti, da s svojimi velikimi (no, spet za azijske razmere :)) stopali nisem pohodil kake ribe ali tete. Potem pa še vonjave, ki so me prisilile, da sem se vedno znova hodil nadihat na drugo stran tržnice, k sadju, zelenjavi in rožicam.


Ribe so sigurno "sveže".



Definitivno ni strojno, dvomim pa tudi, da gre za ekstra deviško, hladno stiskano.





Ja, pri rožicah je bilo najlepše. Prav neverjetno se mi je zdelo, da so šli šopi rezanega cvetja tako zelo v promet.



Potujoče kovaške "delavnice" (ogenj, oglje, nakovalo, kladivo, klešče, pila) na obrobju tržnice.


Še pred poldnevom se večina trgovanja zaključi in čas je za pot domov.

Ni komentarjev: