Good morning Burma

Letališče v Hehu je sredi ničesar in temu primerne so tudi cene prevoza do jezera Inle. Prenočišče s cenejšim prevozom sem si rezerviral že od doma, a me je na letališču, glede na dogodke v Yangonu kar malo stiskalo, še posebej, ker med množico (pri)čakajočih ni bilo nikogar, ki bi se me razveselil. Na hitro sem se že začel ozirati naokrog, da bi našel še koga osamljenega, s katerim bi delil stroške prevoza. No, kakorkoli, najprej je treba ven z letališča, do prašne ceste in parkirišča.
Uf, sreča. Na izhodu zagledam možakarja z napisom Marko. Ja, to sem jaz, it's me, it's meeeeeeee, kar nisem mogel skriti veselja, ki pa ni trajalo dolgo. Možakar mi pokaže na parkirišče čez cesto, kjer je bilo parkiranih nekaj skuterjev in motorjev. Hmmm, kolikor se spomnim je do Inleja kako uro vožnjo, pa še čez hribe. Sr***e, to pa ne bo prav nič zabavno :(
Uf, sreča, še enkrat. Malo stran od motorjev je bila parkirana tudi stara Toyota Corolla. Mimogrede - to je najpogostejši model avta v Burmi. Stara vsaj ene dvajset let, seveda z volanom na desni  (uvoz iz Tajske ali Japonske) in vkup držeča se (hehe, kakšna besedna zveza) s pomočjo žice, lepilnega traku in čudeža.
Nyaung Shwe.
Vasica, par km oddaljena od jezera Inle, ki leži med hribi in skoraj 1000 m nad morjem. Jutra so hladna in meglena, a ker želim videti jutranji "pohod" menihov, je treba vstati še pred zoro.
V laoškem Luang Prabangu je to postalo že prava turistična atrakcija in izgleda, da bo s časom tako tudi tu, saj sem si fotografski prostor moral izboriti med desetino gorečih Japoncev.
Budistični običaj, navada, verska zapoved.... ob zori menihi zapustijo samostane, se napotijo po vasi, ljudje pa jim darujejo hrano.

Kot že napisano - vse skupaj se dogaja ob sončnem vzhodu, ob slabotni svetlobi (kar ni videti - hvala Canon ;)), megli in mrazu. Ja, fotografska je težka ;)