Šivilja in škarjice


 Če sem povsem odkrit, sem takih delavnic, kot je ta nekje na jezeru Inle, videl že precej v Laosu, Vietnamu, Kambodži, tudi na Tajskem in Kitajskem in ravno zaradi tega ne znam več pravilno ceniti dolgotrajnega in potrpežljivega dela tkalk.


Za zahodni svet je dandanes povsem nepredstavljivo, da bi desetine (v nekaterih primerih celo stotine) ur potrebnih za nastanek svilenega izdelka zapakirali v skromno ceno, ki bi jo doma dosegel že strojno narejen izdelek iz umetnih snovi.

Klasičen izgled tkalnice (v času kosila).






Si predstavljate koliko časa, truda, natančnosti in potrpežljivosti je potrebno, da iz teh drobnih nitk nastane npr. šal?

Bi bili sposobni narediti kaj podobnega? Kako bi potem to delo, ta izdelek ovrednotili? In za koliko menite, da ga lahko kupite nekje v JV Aziji?



Dolgovratke (pleme Padaung) sodijo v skupino Karenov, ki je ena izmed najbolj preganjanih skupin v Burmi. Zelo znano je njihovo "pribežališče" na S Tajske (Mae Hong Son), nekaj pa se jih je očitno zateklo tudi na Inle in izgleda, da žal ne bo več dolgo trajalo, da bodo tudi tu kot v "človeškem živalskem vrtu". Trenutno še bistveno več časa tkejo, kot pozirajo, a množice turistov v Burmi se večajo....


Sem pa prvič videl, da za tkanje uporabljajo tudi nitke iz stebel vodne lilije (lotusa). No, tu je šele enega dela - še preden niti sploh pridejo do statev.


Niti so bolj grobe, delo na statvah pa je povsem enako.

 Tudi na pogled  bolj grobo, a na dotik mehko in voljno.

No, vsaj tu so začeli bolj realno (za naše poglede) vrednotiti končne izdelke. Ja, cena je v USD in velja za en šal.

4 komentarji:

MatevzH pravi ...

In ravno tu se vidi turistični vpliv. 100 USD?!? To ni realno vrednotenje svojega dela. Sorry. Ne ve v Burmi, ker to bi znalo biti več kot je njihova mesečna plača. Tukaj gre predvsem na tem, da se dobi veliko na turistih. Sej je prav, da se zasluži na turistih, ampak 100 USD?! Nekdo tukaj nerealno postavlja cene. Sej, mogoče ne vem, pa je povpraševanje tako veliko... ampak vseeno...

Žal gre šiviljam od tega zneska mogoče desetina ali dvajsetina denarja. Ali pa še manj. Ostalo gre žal za višje namene in tistim, ki si lastijo tovarno (pa če je to država ali kdo drug), kar pomeni, da tudi na teh šiviljah nekdo lepo živi.

MarkoP pravi ...

Hehe, me veseli, da nekdo razmišlja z lastno glavo. Glede teh šalov sta (vsaj) dve resnici.
1. Lotuse ni mogoče gojiti (rastejo le "divji"), uporabni so le tisti, ki imajo daljše steblo (za kar mora biti dovolj vode, dežja) in za vsak šal jih menda potrebujejo vsaj nekaj sto. Postopek pridobivanja niti je dolgotrajen in prav nič enostaven. Skratka - čista eksotika in posledično prestiž imeti izdelek iz takih materialov.
2. Kot sem že na začetku pisanja o letošnji Burmi napisal: cene letijo v nebo in ja, za njihove razmere so močno pretirane. Zadnje čase v deželi vidijo vsak mesec več turistov, kot prej skupaj v nekaj letih. Poskušajo izrabiti priložnost, ne zavedajoč se, da tako "obiranje" zdrži le na kratek rok.
Sem pa med vrsticami (in tudi neposredno) poskušal vzpodbuditi razmislek o vrednotenju stvari pri nas in v tretjem svetu.
100$ je pri nas sprejemljiva cena (seveda ne za vse) za šal, pa bi ga kdo šel delat za 5$ ????

jernej pravi ...

ufff...pred nekaj leti so jih prodajali še za cca. 30USD...je pa res, da je šlo za kombinacijo svile in lotusa; je za ta100USD slučajno 100% lotus?

MarkoP pravi ...

Ja, menda naj bi bile samo lotusove niti, ampak, kot prej napisano glede cen....
Glede na to koliko paketnih turistov sem videl, pa vseeno ne dvomim, da jih prodajo tudi po tej ceni.