Še malo po Armeniji

Že pri vožnji s Sotka sem ugotovil, da se v tem delu Armenije zima še ni poslovila in največje jezero Sevan (leži 1900m nad morjem) je bilo ob obali še zamrznjeno.
Za planirano nočitev je bilo krepko prezgodaj, zato sem se na hitro odločil, da spustim še kosilo in nadaljujem z vožnjo.

Spet postanek ob samostanu.
Sevanavank je bil včasih na otoku, potem pa so si v času vladavine Stalina zamislili obsežno zmanjšanje velikosti jezera (po načrtih naj bi se gladina znižala celo za 55m) zaradi izkoriščanja vode za namakanje in gradnje verige hidroelektrarn.
Z nekaj sreče v veliki nesreči so projekte po dobrih dvajsetih letih ustavili in preprečili ekološko katastrofo podobno tisti z Aralskega jezera - samostan Sevanavank je sedaj na polotoku, v sanacijo jezera so bila vložena ogromna sredstva, dela večkrat prekinjena in ustavljena (ja, ni denarja), ekološko ravnovesje pa je za vedno porušeno.

Po dnevih v pozabljenih krajih spet nekaj turističnega pridiha in življenja.

Ravno za kopanje ni bilo in sem se odpravil naprej, še bolj na sever.

Dilijan imenujejo za armensko Švico in velja za pomembno turistično središče.
Verjamem, da je bilo krivo zgolj deževno in hladno vreme, da jaz tega nisem videl in doživel.

Adijo Karabah

Karabah ni prav velik in tako sem z lahkoto v istem dnevu prevozil še dobršen del severnega dela in nadaljeval v Armenijo.

Seveda z nekaterimi postanki - v neposredni bližini Vanka je samostan Gandzasar.

Spet sem bil razočaran nad izredno siromašno notranjostjo.

Tudi cesta me ni navdušila, eh, pa saj sem bil že vajen. Na posnetku je vidna tudi edina bencinska črpalka od Stepanakerta naprej (malo pred Drmbonom) - tako za predstavo kako izgledajo :)

Še en postanek pri samostanu Dadivank.

V armenski različici Wikipedije ga opisujejo z izbranimi besedami: "This is probably the most magical place in all of Karabakh".... no, vsake oči imajo svojega malarja in jaz se nisem prav dolgo zadržal na tem čarobnem kraju.

Še nekaj zavitih in tresočih kilometrov in že sem prišel do mejne kontrole.

Pa še nekaj makadama do prelaza Sotk in adijo Karabah - vstopil sem nazaj v Armenijo.