Praznovanje v Wat Phan Tao

Verjetno najlepše prizorišče za ogled praznovanja tako loy krathonga kot yi penga pa je Wat Phan Tao, tempelj v središču Chiang Maija.
Seveda pa naj vas fotka ne zavede, ker.....


Dogajanje v templju se sicer začne tam nekje okrog osme ure zvečer, a najboljša mesta za fotkanje in snemanje so bila zasedena že ob treh popoldan.

Tako je bilo pa prizorišče tam nekje med deveto in deseto zvečer, ko sem prihitel sem z mostu, kjer so spuščali lampijone.





S fotoaparatom v eni roki, dvignjeni visoko nad množico, medtem, ko sem stal v tretji, četrti vrsti... V bistvu še niti ni tako slabo izpadlo, kot bi lahko ;)
Mi je bilo pa dogajanje zelo všeč, seveda bi bilo vse skupaj še veliko lepše, če bi bilo bistveno manj ljudi, a taka je pač realnost.

Par dni po prazniku, ko sem se spet vrnil v mesto, pa razen tega kužija ni bilo nikogar - tudi prva fotka na tej strani je nastala po prazniku.

Yi Peng - ko zažari nebo

Medtem, ko Loi Krathong (KLIK) praznujejo po celotni Tajski (in okolici), pa je Yi Peng vezan le na S Tajske, oziroma je daleč najbolj prepoznaven v Chiang Maiju. Ja, gre za "tisto", slikovito dogajanje, ko v nebo spustijo na tisoče lampijonov.
Še danes mi ni povsem jasno kako se Tajci sploh kaj poistovetijo s tem praznikom. Domačini, katerim sem omenil Yi Peng so večinoma le zamahnili z roko in nadaljevali pogovor o Loi Krathongu. Tudi med spuščanjem lampijonov je bilo Tajcev (hmm, nemogoče je bilo oceniti ali so domačini ali domači turisti) zelo malo, močno so prevladovali tujci.

Več kot očitno je, da gre za svetovno prepoznaven dogodek, ki ga obišče na deset tisoče tujcev, domačini pa na ta račun predvsem služijo in bistveno manj praznujejo. V času (obeh) praznovanj je na ulicah na stotine, tisoče stojnic s hrano, pijačo, spominki, prenočišča so že tedne vnaprej zasedena (cene, kot lampijoni, letijo v nebo), enako velja za prevoze.
Mimogrede (če boste šli na Yi Peng): cena za lampijon je manj kot 1€ (30THB, 100 THB za tri) - pišem zato, ker vam jih z lahkoto prodajo tudi za deset kratnik te cene.

Hmm, nasploh je spuščanje lampijonov prepovedano in policaji so bili prisotni vsepovsod.
Nekam kontradiktorno, kajne.
Mislim, da tudi Tajci ne vedo točno kaj bi s praznikom. Po eni strani jim prinaša ogromen zaslužek, po drugi pa tudi ogromno problemov.
Pred leti so spuščali lampijone na dvorišču nekega templja - relativno malo ljudi, prijetna atmosfera, čudovite fotke, ki so šle v svet.... Ljudi je bilo vedno več, lampijonov tudi... Najprej so zaradi varnosti morali odpovedati ali preusmeriti kar nekaj poletov, ko pa so na letališču (oddaljenem skoraj 30 km od prizorišča) našli več sto ostankov lampijonov pa so ugotovili, da tako ne gre več naprej.
Število ljudi (in lampijonov) so želeli omejiti tako, da so omejili prizorišče (sedaj je takih "uradnih" prizorišč že pet) in s tem dosegli tudi enoten termin spuščanja.
Super, z "manjšo" napako za obiskovalce - dogodek (v ograjenem prostoru) je postal plačljiv.
Tajci so zelo podjetni (sploh še kar se turizma tiče) in so hitro oblikovali turistične pakete: prevoz do prizorišča (25km izven mesta), stol, lampijon, nekaj hrane.... za ceno, za katero res potrebuješ stol.
Če imaš srečo, paket kupiš mesece vnaprej in se zadovoljiš z najmanj ugledno lokacijo, brez hrane in stola, lahko računaš na kakih 100USD, normalna (običajna) cena je 200, a se z bližino dogodka hitro povzpne čez 300, menda tudi čez 500USD.

Vse vstopnice najdejo svoje kupce, v bistvu je zanimanja še veliko, velikooo več. Med deset tisoče, ki s(m)o imeli zanimanje, a ne denarja za "v luft" sem seveda spadal tudi jaz.
Kljub prepovedi (po mestu so veliki panoji v tajščini in angleščini, ki grozijo s 6000€ kazni ali celo z zaporom) pa je v mestu par točk, kjer se da množično, a nelegalno, spustiti lampijone.
Daleč najbolj pribljubljen in obiskan je most Nawarat.
Prvi dan je policija poskušala z ustrahovanjem (opozorila po ozvočenju, teptanje in trganje lampijonov) preprečiti njihovo spuščanje, a je bil trud povsem zaman. Naslednji dan so se bolj organizirali in na obeh straneh mostu postavili dvojne barikade na katerih so kar pobirali lampijone.

Pri tej fotki vam bo verjetno jasno zakaj je bila policija nemočna. V zelo zgodnjem večeru je bilo po mostu še mogoče normalno hoditi, tam nekje okrog 20:00 pa se je bilo težko že samo obrniti.

Začetek dogajanja pod mostom (lučke v reki so krathongi).

...še malce sramežljivo...



Meni so bili najlepši trenutki, ko so se lampijoni dovolj napolnili s toplim zrakom in se odlepili od rok.

Saj sem že povedal, da je Yi Peng ob polni luni, kajne ;)


Iskreno povedano - je lepo, zelo drugačno od vsega ("podobnega") kar sem do sedaj videl, a vseeno pa manjka tisti VAUUUU efekt, ki (verjetno) nastopi, ko gre hkrati v zrak na stotine lampijonov.
Tu jih je hkrati vzletalo po nekaj deset in zaradi vzgona so že po nekaj sekundah postali zgolj drobcene svetle pike.

Še pogled od malo bolj daleč (uh, kako težko se je bilo prebiti z mostu), ko sem hitel še na eno drugo lokacijo, kjer je bilo pa dogajanje povsem drugačno - ostanite z mano ;)


Loi Krathong II.

Kot sem v prejšnjem, bolj kritičnem, zapisu (KLIK) obljubil, sledi še prijetnejši del praznovanja.
Če je bil svetli del dneva namenjen predvsem pripravi, pa se je s prihodom večera začelo pravo praznovanje.


Številni lampijoni po mestu so zažareli in še posebej barvito je bilo pri Tha Phae vratih, ki so včasih pomenila vstop v staro mesto.

Večina templjev je bila prav tako bogato okrašenih.



Na lampijonih so bile zapisane želje (ja, velikooo jih je bilo tudi od popotnikov, turistov).

Mimogrede: Tajci večinoma uporabljajo budistični koledar, ki našega "prehiteva" za 543 let (2020 = 2563).


Po templjih so prižgali tudi na stotine svečk, otroci so okoli tekali s kresničkami....
Še lepše je bilo, kot se bere, ker v templjih ni hitenja, vse se umiri, potihne...



Za spuščanje krathongov pa je bilo potrebno imeti kar nekaj sreče, da sem našel ponton, ki ni bil toliko oblegan (jah, kakšen km več sprehoda...).


Bolj pozno zvečer, ko so ladjice že odplavale, pa so si domačini dali duška še s takimi "pokalicami" - nekaj podobnega raketam.

Loi Krathong - ลอยกระทง

Loi Krathong velja za enega najpomembnejših praznikov na Tajskem in naj že uvodoma povem, da, kljub temu, da gre za lampijone, ne gre z tiste, izredno popularne, ki jih spuščajo v zrak (Yi peng). Čeprav praznika sovpadata (in ju pogosto mešajo med seboj), pa gre za dva različna, en je predvsem zaznamovan z domačini, drugi je bolj popularen med tujci.
Včasih se omenja tudi tajski praznik luči, a gre za spuščanje "krathongov" (v prevodu: košaric), ki so jih prvotno obložili s hrano, danes pa so bogato dekorirane s cvetjem, dišečimi palčkami, svečkami...
Gre za darovanje boginji vode in prošnje po odpuščanju grehov, oziroma vedno več je prisotnih tudi želja za prihodnost. Toliko zelo poenostavljeno o prazniku, ki je vezan na polno luno in na tajski koledar (točen datum praznovanja, ki je ponavadi novembra je znan šele v zgodnji jeseni).


Ko sem prišel v Chiang Mai sem takoj opazil obsežno praznično okrasitev, tako po mestu samem, še bolj pa po templjih (ki jih v mestu ne manjka).
No, pri tej okrasitvi gre še za drugačno obliko lampijonov - Tajci imajo za njih (ja, res so različni) skoraj toliko imen, kot Eskimi za sneg ;)

Še nekaj nisem nikakor mogel spregledati - turistov je bilo ogromno, prepričan sem, da še veliko več, kot za Songkran (KLIK).

Sprehod po mestu in vsepovsod sem videval priprave na praznovanje - takih uličnih izdelovalcev krathongov je bilo na stotine in prav prijetno je bilo opazovati ročne spretnosti in nenazadnje tudi ideje za oblikovanje.







Nekateri so jih izdelovali zase, drugi za prodajo, tretji so imeli prave tečaje izdelave...



Pozno popoldan pa se je začelo "formalno" praznovanje - na pontone ob reki Ping so začeli prihajati ljudje, ki so ob molitvi v vodo spuščali svoje košarice z grehi in željami.

Do sem vse lepo in romantično, a se je, vsaj v mojih kritičnih očeh, vse skupaj začelo hitro spreminjati. Pontoni že tako niso kak gradbeni ali stilski presežek, ob množici ljudi na njih pa so ječali, cvilili, se upogibali in vseskozi sem ričakoval, da se bodo zlomili in potonili (na srečo so zdržali).
Vsaka splovitev košarice je bila seveda pospremljena s fotografijo, selfijem ali množico bliskanja.
Reka v vojaških maskirnih barvah (rjavo zelena) ni prav nič fotogenična in če sem bil kritičen do Hoi Ana  (KLIK), pa vsem ljubiteljem plavajočih lampijončkov vseeno toplo priporočam, da gredo raje v Vietnam - je Hoi An v tem pogledu res lepši (KLIK).

Mogoče zaradi "fotografskih" oči, a plavajoči lampijončki niso name naredili nobenega vtisa, saj so se povsem porazgubili v množici barvastih luči na rečnem bregu (in širši okolici).

Saj množico ljudi sem že omenil, kajne? Za spuščanje košaric je bilo treba kar v vrsto.

Zvečer je postajalo še bolj "množično".

Ob spremljajočih prireditvah, kot je bil ta sprevod ("parada") pa se je bilo skoraj nemogoče obrniti, kaj šele hoditi...

Seveda še zdaleč ni vse tako slabo, nasprotno - večinoma se je dalo najti lokacije in trenutke, ko je bilo nadvse prijetno, zanimivo... o tem pa v nadaljevanju ;)