Loi Krathong II.

Kot sem v prejšnjem, bolj kritičnem, zapisu (KLIK) obljubil, sledi še prijetnejši del praznovanja.
Če je bil svetli del dneva namenjen predvsem pripravi, pa se je s prihodom večera začelo pravo praznovanje.


Številni lampijoni po mestu so zažareli in še posebej barvito je bilo pri Tha Phae vratih, ki so včasih pomenila vstop v staro mesto.

Večina templjev je bila prav tako bogato okrašenih.



Na lampijonih so bile zapisane želje (ja, velikooo jih je bilo tudi od popotnikov, turistov).

Mimogrede: Tajci večinoma uporabljajo budistični koledar, ki našega "prehiteva" za 543 let (2020 = 2563).


Po templjih so prižgali tudi na stotine svečk, otroci so okoli tekali s kresničkami....
Še lepše je bilo, kot se bere, ker v templjih ni hitenja, vse se umiri, potihne...



Za spuščanje krathongov pa je bilo potrebno imeti kar nekaj sreče, da sem našel ponton, ki ni bil toliko oblegan (jah, kakšen km več sprehoda...).


Bolj pozno zvečer, ko so ladjice že odplavale, pa so si domačini dali duška še s takimi "pokalicami" - nekaj podobnega raketam.

Ni komentarjev: