Loi Krathong - ลอยกระทง

Loi Krathong velja za enega najpomembnejših praznikov na Tajskem in naj že uvodoma povem, da, kljub temu, da gre za lampijone, ne gre z tiste, izredno popularne, ki jih spuščajo v zrak (Yi peng). Čeprav praznika sovpadata (in ju pogosto mešajo med seboj), pa gre za dva različna, en je predvsem zaznamovan z domačini, drugi je bolj popularen med tujci.
Včasih se omenja tudi tajski praznik luči, a gre za spuščanje "krathongov" (v prevodu: košaric), ki so jih prvotno obložili s hrano, danes pa so bogato dekorirane s cvetjem, dišečimi palčkami, svečkami...
Gre za darovanje boginji vode in prošnje po odpuščanju grehov, oziroma vedno več je prisotnih tudi želja za prihodnost. Toliko zelo poenostavljeno o prazniku, ki je vezan na polno luno in na tajski koledar (točen datum praznovanja, ki je ponavadi novembra je znan šele v zgodnji jeseni).

Ko sem prišel v Chiang Mai sem takoj opazil obsežno praznično okrasitev, tako po mestu samem, še bolj pa po templjih (ki jih v mestu ne manjka).
No, pri tej okrasitvi gre še za drugačno obliko lampijonov - Tajci imajo za njih (ja, res so različni) skoraj toliko imen, kot Eskimi za sneg ;)

Še nekaj nisem nikakor mogel spregledati - turistov je bilo ogromno, prepričan sem, da še veliko več, kot za Songkran (KLIK).

Sprehod po mestu in vsepovsod sem videval priprave na praznovanje - takih uličnih izdelovalcev krathongov je bilo na stotine in prav prijetno je bilo opazovati ročne spretnosti in nenazadnje tudi ideje za oblikovanje.

Nekateri so jih izdelovali zase, drugi za prodajo, tretji so imeli prave tečaje izdelave...

Pozno popoldan pa se je začelo "formalno" praznovanje - na pontone ob reki Ping so začeli prihajati ljudje, ki so ob molitvi v vodo spuščali svoje košarice z grehi in željami.

Do sem vse lepo in romantično, a se je, vsaj v mojih kritičnih očeh, vse skupaj začelo hitro spreminjati. Pontoni že tako niso kak gradbeni ali stilski presežek, ob množici ljudi na njih pa so ječali, cvilili, se upogibali in vseskozi sem ričakoval, da se bodo zlomili in potonili (na srečo so zdržali).
Vsaka splovitev košarice je bila seveda pospremljena s fotografijo, selfijem ali množico bliskanja.
Reka v vojaških maskirnih barvah (rjavo zelena) ni prav nič fotogenična in če sem bil kritičen do Hoi Ana  (KLIK), pa vsem ljubiteljem plavajočih lampijončkov vseeno toplo priporočam, da gredo raje v Vietnam - je Hoi An v tem pogledu res lepši (KLIK).

Mogoče zaradi "fotografskih" oči, a plavajoči lampijončki niso name naredili nobenega vtisa, saj so se povsem porazgubili v množici barvastih luči na rečnem bregu (in širši okolici).

Saj množico ljudi sem že omenil, kajne? Za spuščanje košaric je bilo treba kar v vrsto.

Zvečer je postajalo še bolj "množično".

Ob spremljajočih prireditvah, kot je bil ta sprevod ("parada") pa se je bilo skoraj nemogoče obrniti, kaj šele hoditi...

Seveda še zdaleč ni vse tako slabo, nasprotno - večinoma se je dalo najti lokacije in trenutke, ko je bilo nadvse prijetno, zanimivo... o tem pa v nadaljevanju ;)