Golden triangel

Nekaj razlage mimo poti: od prejšnje objave je minilo devet mesecev, ki so mi povsem odtujili potovanja. Ja, bil je in še je čas COVID-19, kar pomeni, da o potovanjih niti sanjati ne moremo prav zares in to dejstvo je tudi mene odvrnilo, da bi posegal po spominih - je bilo preveč boleče, ko sem mešal preteklost, sedanjost in negotovo prihodnost.
Ker pa je od potovanja že kar celo leto, sem se vseeno opogumil in tako nadaljujem (dokler ne pozabim).

Ceste okoli Chiang Maija so bile zelooooo prometne, enako velja tudi za pot do Chiang Raija, ko pa sem mesto zapustil in se podal proti vzhodu pa je bilo prometa le še za vzorec, ceste so bile slabše a pokrajina toliko bolj pestra.

Za tiste, ki ste vajeni zgolj tajskih plaž in otokov - dežela ima tudi hribe, s kar konkretnimi nakloni. Sprva me je skrbelo kako bo šlo z mojim motorčkom brez prestav, a je vse zmogel brez težav.

 

Vožnja je bila res sila razgibana - s plinom do konca navkreber in z razžarjenimi zavornimi koluti navzdol.

Vse tja do vznožja Phu Chi Fa kjer sem razjahal in se peš podal navzgor do razglednih točk (menda so zelo popularne ob sončnih vzhodih).

Pogled na Laos.

 

Ja, Laos... Malce sem se sprehodil naokoli in že sem bil čez mejo, a ker tukaj te stvari jemljejo kar zares, sem se raje hitro vrnil.

 

Nazaj do motorja in naprej na sever, vseskozi ob laoški meji. Turizem, tu v hribih, se močno razlikuje od tistega na jugu, ob obali.

 

Presenečen sem bil, da je bilo kljub strmim pobočjem ogromno zemlje obdelane - pod Phu Chi Fajem je bilo veliko nasadov jagod, ki so v novembru prav lepo zorele.

Vseskozi na sever, dokler se nisem "zaletel" ob Mekong, ki mu potem cesta več ali manj vseskozi sledi.

Pogled na laoško stran, kjer sem pred 14. leti prečkal mejo. Sicer se mejo še vedno prečka s čolnom *** (Friendship bridge je par km bolj južno), a vse ostalo je povsem drugačno - včasih je bil Huay Xai bolj vas, kot mesto, danes pa večnadstropne hiše, igralnice, celo letališče...

*** sem izvedel, da je prehod meje uradno mogoč le preko mosta

Ja, ob Mekongu vse do Zlatega trikotnika, do stičišča mej med Tajsko, Laosom in Myanmarjem.

 

Od tu sem podaljšal še tajskega skrajnega severa, do Mae Sai, meje z Myanmarjem (Tachileik), potem pa obrnil proti jugu, nazaj v Chiang Rai, na večerjo ;) 

This is the end my only friend

Ni potrebe po mučenju, da priznam, da sem na morju fuuuul užival in spet se je čas prehitro iztekel. Enkrat (KLIK) sem že podobno razmišljal in upal na vrnitev... Hmm, mogoče bo šlo ponovno.

Za marsikoga so sončni zahodi višek foto kiča, a je v njih vseeno nekaj toplo čarobnega kar vleče poglede.

Torej? K., prideva sem še kdaj fotkat?

And Now for Something Completely Different

Pri prejšnjem obisku sem "odkril" sosednje letovišče - vasico Chaung Tha in doživetje sem letos hotel radodarno deliti s sopotniki, toliko bolj, ker je bil vikend in sem vedel, da bo tam zelo živahno (za vikend se na obalo zgrnejo množice iz Yangona).

Posebno doživetje pa je že sama pot do tja - KLIK. Letos s tega dela nima fotk, ker sem bil v vlogi motorista in sem užival na svoj način. Jupiiiiiiiiiiiiii - res je bilo fajn drveti po pesku, z morskim vetrom v laseh. No, pa še zelo prijeten "tovor" sem imel ;)

Kot napisano - za vikend je Chaung Tha poln.

Hrane in pijače ni manjkalo (na spodnjem krožniku del mojega kosila)....

.... zabave tudi ne, le, da je malo drugačna, kot smo jo vajeni.

Še živali so malo drugačne.

Je fotografska res težka?

Hmm, nasmeh, ki vabi, da se še kdaj vrnem?!

Take me to the beach