Luoping

Bilo je nekako tako, kot bi na mega glasbeni festival prišel zadnji dan - obiskovalcev le peščica, ogromen oder je še postavljen, a na njemu drugorazredna skupina izvaja zadnje pesmi, tam nekje pri strani pa roadiji že zvijajo kable in pospravljajo opremo.

Potovanje po Kitajski v času njihovega praznovanja novega leta je nočna mora in ubiranje nepotrebnih poti primerno zgolj za največje mazohiste. Jasno, da sem za obisk turistične atrakcije tako počakal tik do zadnjega dne praznovanja, se izognil ogromnim množicam, visokim cenam in verjetno tudi zasedenosti prenočitvenih možnosti.

Čas za izogib množicam je bil že pravilno izbran, a izbor pravega časa, da ujameš cvetenje ogrščice je pa čista igra na srečo. Cvetenje poteka nekje od februarja do aprila in statistično gledano povprečje bi bil začetek marca pravzaprav idealen, a žal ne letos, ker se je večina cvetenja že zgodila.

Na hribu nad vasjo sem izbiral višino s katere bi imel najboljši razgled, iskal čimvečje rumene zaplate in čakal kako se bo spremenilo vreme (malo meglic, pa nekaj sončnih žarkov, pa spet polna oblačnost...)

Luoping je industrijski obrat na prostem, gre namreč za eno izmed največjih področij z ogrščico na Kitajskem in proizvodnja olja se meri v milijonih litrov.

Bolj, ko sem se oddaljeval od "najboljše razgledne točke" bolj rumeno je postajalo :(

Če samo pomislim, da je bilo še pred kakšnim tednom med rumenimi cvetovi na stotine, tisoče kontrastno oblečenih uporabnic Douyina, Weiba, Bilibilija in Wechata...

Še kakšen kilometer pešačenja in prišel sem do prizorišča, kjer so glavni izvajalci na festivalu očitno imeli after, a vhod za nepovabljene je bil seveda zaprt.

Večna uganka mi bo kakšen je bil razgled s tistega hriba, a bil je predaleč glede na preostalo dnevno svetlobo...
Heh, ni bilo tako žalostno, kot zveni, saj je bil Luoping konec koncev le del poti, del celotnega doživetja... in (če preskočim malo naprej) se mi je že naslednji dan ponudila priložnost za desetine posnetkov sredi rumenih cvetov.
 

 

Na kitajskem podeželju

Kunming ni bil moj cilj...
Mah, tako ali tako se na poteh večinoma držim tistega znanega reka, da je cilj pot sama in tokrat ni bilo nič drugače.
Ko sem bil zadnjič v Kunmingu na bus postaji, sem se vse zmenil po angleško, tokrat sem imel pripravljeno ime želene destinacije in prevedene osnovne besede/stavke za sporazumevanje - in je šlo sila gladko. 
Avtobus bi sicer bolj spadal kam v Laos ali Kambodžo, kot pa v tehnološko sodobno Kitajsko, a po slabih štirih urah sem uspešno prišel do Luopinga, pravzaprav do bus postaje, nekje na obrobju in še preden sem uspel na Didi aplikaciji odtipkati želeni cilj, se mi je že ponudila ena teta s taxijem in me za isto ceno odpeljala v vas.

Že prvi koraki po vaških ulicah so mi dali vedeti, da se vozni park tukaj močno razlikuje od mestnega.

Izjema, ki potrjuje pravilo ;)

Drugače pa vse tipično za Azijo, ko se vse dogaja na ulici.
Lahko bi rekel, da so Kitajci v mestih kako desetletje ali dve pred nami, na podeželju pa za nami, a ni čisto tako, vsaj kar se tiče podeželja - tam je miselnost glede odprtosti na ulico pač povsem drugačna.

Glede življenja in dogajanja na ulici - še ena potrditev v sliki ;)

... in tudi potrditev moje misli, da je na življenje na ulici treba gledati v širšem kontekstu...

... po drugi strani pa dokaz, da življenje ne poteka samo na ulici in da je podeželski zaostanek verjetno večji od desetletja ali dveh.