Fenglin Buyi

Že nekaj dni neuspešno izbiram besede s katerimi bi opisal umetno vas/mestece Fenglin...
Že pred odhodom sem doma našel nekaj skopih podatkov in se potem posvetoval z Geminijem, ki mi je obisk priporočal, kljub temu, da že ve za mojo izbirčnost in se je že navadil, da mu odvrnem z "že videno" ali "take stvari me ne zanimajo".

Mogoče bo najlažje, da grem kar po vrsti, kot hiše v Fenglinu zagotovo niso :)
Wanfenglin KLIK se je med domačimi turisti kar dobro "prijel", a hitro so se pokazale tudi slabosti površinske velikosti atrakcije in posledično razdrobljenosti prenočišč po vseh vaseh naokoli.
Čez dan so bili turisti na ogledih, zvečer so se pa dolgočasili ali zapijali v lokalnih gostilnah - kakorkoli, podjetni Kitajci so ugotovili, da se iz turističnega bisera da iztržiti bistveno več, če bi ljudje zapravljali tudi po sončnem zahodu.

Staknili so glave, zbrali dobrih 200 milijonov € (zapomnite si številko, poglejte po fotkah kaj obsega in primerjajte s SLO razmerami) (cca. 1/3 državnega denarja, 2/3 zasebnega kapitala), pripeljali delavce ki so dve leti gradili 24/7 v več izmenah. Rezultat je povsem umetna vas (kar malo mestece) v neki soteski, med kraškimi hribčki, kakšnih 20 minut vožnje oddaljena od vseh vasi in mesta.
Naselje obsega več kot 600 večnadstropnih stavb, povsem v izgledu Buyi arhitekture, od kamnitih pročelij, preko lesenih stebrov, ograj, do streh pokritih s tradicionalnimi glinenimi korci. Potem je pa tu, na eni strani, še tisoče in tisoče drobnih detajlov in na drugi, ogromni objekti, kot so mostovi, stolpi, stopnišča... celo umetno jezero.
Zgornji dve fotki: dolga pot (nekaj sto metrov), ki vodi od parkirišča in sprejemnega centra proti naselju in prva ulica v naselju.

 

 

 

O fenomenu oblačenja v tradicionalne noše sem že pisal KLIK in Fenglin je pri tem bolj pravilo, kot izjema. Prve hiše so izposojevalnice oblek in kozmetični saloni.

Poziranje se začne že pri prvih stopnicah...
Jah, je treba paziti, da se obleke ne zmečkajo in puder ne zbledi ;)

Poskusite si predstavljati, da je bila pred štirimi leti (dve leti je trajal gradnja - do 2024, ob mojem obisku pa je bilo skoraj natančno dve leti od otvoritve) tu čista divjina, oziroma le nekaj njiv (menda spori glede lastništva še vedno trajajo).
Stavbe niso postavljene v ravnino, ampak so razmetane po pobočjih in terasah, da posnemajo naravno naselitev vasi Buyi, ki so se skozi stoletja dejansko morale prilagajati strmemu terenu, ker je bila rodovitna zemlja v dolini preveč dragocena za gradnjo hiš.

 

Daleč od tega, da bi bile to kakšne kontejnerske ali montažne hiše in ob tem je treba dodati še dejstvo, da se za tradicijo skriva povsem moderna infrastruktura.

 

Primarna "dejavnost" je oddajanje butičnih prenočišč (menda predvsem Kitajcem iz velikih mest, ki iščejo (dopoldanski) mir), je pa tudi veliko trgovin, gostinskih lokalov, delavnic za delo v tradicionalnih obrtih...

 

 

Lokacija je bila izbrana tako, da se naravna kulisa kraških hribov dviga neposredno za stavbami. Gre za arhitekturno scensko okvirjanje in kompleks je hkrati zasnovan prav z mislijo na nočno osvetlitev.  

Spomnim se Pekinga KLIK, ko je bilo nekaj ulic lepo prenovljenih in odetih v "starinska oblačila", spomnim se Kashgarja KLIK, kjer so tradicijo povsem povozili, predvsem se pa spomnim Lijianga KLIK in kako jim (o Kitajcih sveda govorim vseskozi) je uspelo uničiti (z mojega, zahodnjaškega, pogleda) lepo mesto. Ampak to so bila vsa mesta, ki so živela že stoletja, imela dušo (hmm, koliko jo je še ostalo), tu je šlo pa za povsem umetno tvorbo in bolj, ko sem hodil po naselju in se mu čudil, bolj sem se zavedal razlik v pogledih, ki temeljijo na kulturi, običajih, navadah...
V Evropi cenimo patino, avtentičnost in "starino" kot dokaz časa, V kitajski kulturi je pogosto forma in simbolika pomembnejša, kot to, ali je kamen star 500 let ali 2 leti. Če objekt izgleda kot tradicija, če je lep in če omogoča stik s kulturo (pa čeprav uprizorjeno), je za kitajskega obiskovalca doživetje realno.

Bolj, ko se je temnilo, več je bilo vizualnih efektov in manjših predstav - jah saj zato se tu zbirajo množice (in menda zapravljajo denar).

Še nekaj fotkanje, kolikor je dopuščala in omogočala svetloba...

... ko pa sem videl, da se na glavnem trgu zbira ogromna množica ljudi in varnostniki postavljajo ograje, sem se hitro odločil, da je kulturnih razlik med nami preveč in da je čas, da grem po svoje...

... čez most in po manj obljudenih ulicah proti izhodu.

Glede na množico, ki mi je prišla naproti,sem potem verjetno zamudil glavnino dogajanja (menda gre za neke light showe ali ognjemete ali nekaj pač...
Podatki o obiskovalcih so skopi, oziroma poudarjajo samo vrhunce obiskov, npr. prve pol leta 5 milijonov, prvi štirje dnevi 120.000 ljudi in tako računajo tudi povrnitev stroškov na optimističnih 8 let. Bolj realne napovedi za prihodnost kažejo, da je 20.000 za vikend ali praznik in letno 5 milijonov obiskovalcev že povsem uspešno in da se bo investicija verjetno povrnila nekje v 15 letih - kar se meni zdi še vedno odlična realizacija.

S počasnim korakom, med osamljenimi turisti, ki so tudi že zapuščali prizorišče sem se poglobil v misli: to je Kitajska, ki se je odločila, da bo preteklost naredila udobno in dostopno; nič ne škripa, nič ni umazanega, zanemarjenega in čeprav so vasi postavljene v spektakularne soteske, se zdi, da so tam zgradbe zgolj zato, da se v njih zrcali lepota hribov, ne pa življenje ljudi.

Potovanja po Kitajski, še posebej ob obisku projektov, kot je Fenglin, te hitro postavijo pred zrcalo lastnih vrednot. Ko stojiš sredi umetno zgrajene vasi, ki prodaja podobo tradicije, te hitro zamika, da bi sodil. A ne potujem, da bi popravljal svet, ampak da bi razumel logiko, ki ga poganja in če v Indiji smeti niso moja pravica do obsojanja, potem v kitajskih umetnih vaseh moje mnenje o pomanjkanju duše nima nobene teže. Sem le gost, ki išče lepoto v detajlih in razumevanje v tišini jutranjih ulic – ostalo pa prepuščam tistim, ki v teh prostorih živijo, delajo in gradijo svojo prihodnost.
Ja, različni smo in to je fajn!

Wanfenglin

Stari bralci mojih zapisov že vedno, novim bralkam pa moram povedati, da Marko vedno išče neustaljene poti ;) in tak je bil tudi načrt za naslednjo destinacijo.
Wanfenglin sicer spada med top turistične atrakcije na Kitajskem, a samo za domačine, saj je med tujci, zaradi svoje odmaknjenosti od ustaljenih poti, povsem neznan.

Med glavno turistično sezono sta Luoping in Wanfenglin neposredno povezana s turističnimi avtobusi, izven sezone pa je zgodba povsem drugačna. No, za vsak primer sem v Luopingu "vprašal" (vsi pogovori so potekali preko prevajalnikov na telefonih), če tak bus še vozi, a so mi povedali, da ga ni in da moram kar lepo po klasični poti - taxi do bus postaje, bus do večjega mesta ob Wanfenglinu (gre za območje več vasi in zaselkov kakšno uro vožnje od mesta Xingyi) in spet taxi do vasi, kjer sem imel rezervirano prenočišče.
Mi je pa teta, s katero sem se večinoma pogovarjal, rekla, da lahko vpraša, če bi me kdo tja peljal...
Sta minili kar kaki dve uri, da je opravila vse klice in da sva se dogovorila glede cene in časa odhoda, ampak na koncu sem, za nekaj juanov več, prihranil ene štiri ure vožnje in prestopanja in se pripeljal od vrat do vrat na zadnjem sedežu električnega avta.

Vreme je bilo turobno, vseskozi na meji dežja, a hkrati kar primerno neverjetni kulisi kraških stožcev.
Wanfenglin je že na prvi pogled povsem upravičil svoje ime - Gozd deset tisoč vrhov. In res, kamorkoli sem pogledal so proti nebu štrleli zašiljeni vrhovi. Mistične meglice so mi sicer preprečevale natančno štetje, a glede na razsežnost videnega verjamem, da je številka v imenu prava ;)

Opredelitev Wanfenglina je dokaj težavno saj gre za skupek kakšnih 15-20 vasi in zaselkov, ki jih povezuje reka Nayong, potem pa sem spadajo še številne kmetijske površine (tudi umetno zasejana polja iz prejšnjega zapisa KLIK) in razgledna cesta (v nadaljevanju) na bregovih teh kraških hribčkov.

Območje zajema okrog 2000km2 (ja, dva tisoč kvadratnih kilometrov) in nemogoče ga je odkrivati le s pešačenjem, tudi bicikel ni zadosti, optimalen je seveda lastni prevoz, kar pa za tujca žal ne pride v poštev. Mimogrede - še vedno nisem srečal nobenega tujca.
Na srečo so Kitajci, ne glede na politično ureditev, sila podjetni in po vsem okolišu so bile na voljo najrazličnejše oblike električnih mini vozil. Zraven mojega prenočišča je en stric oddajal take avtomobilčke in hitro sva se zmenila za enodnevni najem, da sem lahko vsaj delno (vsa ta vozila imajo omejitev hitrosti na 25km/h) raziskal dolino.

Na Kitajskem je navada, da se veliki načrti sprejemajo politično in tako je bilo tudi z Wanfenglinom, ki je bil načrtovan l. 2013 v okviru "razvoja zahoda", za pretvorbo tega območja v turistični biser 5A kategorije (najvišja kitajska kategorija na področju turizma).
Vzorec kitajskih turističnih atrakcij (ki sem ga videl tudi v Vietnamu) me še najbolj spominja na kakšne ameriške (tudi evropske) zabaviščne parke - ogromno parkirišče, izredno velik sprejemni center, ki se običajno zaključi s trgovinami, potem pa z neko obliko turističnega prevoza naprej.

Tukaj so to neke vrste odprti avtobusi, vlakci, ki vozijo po namenski poti, med postajališči, po principu "hop on, hop off" - na katerikoli postaji greš lahko dol, se sprehodiš po okolici ali nadaljuješ po poti (med postajami je nekje par 100m ali tudi km in več) in se po želji spet vsedeš na bus. 
Moram priznati, da jim zadeva deluje zelo dobro - no, vsaj v času mojega obiska je bilo tako.

Ker razgledna cesta vodi ravno po nasprotnem bregu od najbolj slikoviti hribčkov, sem večino poti kar prehodil in zares užival v čudovitem razgledu.
MImogrede - v lepi angleščini sta me ogovorila dva kitajska turista, ki sta bila v Sloveniji in se celo spomnila imena glavnega mesta ;)

 

Glede na to koliko stvari je prirejenih, bi pomislil, da so ti koncentrični krogi (jaz sem jih videl drugače, kot so uprizorjeni na info tablah) umetniške instalacije za turiste, ampak gre za starodaven način kmetovanja, ki izkorišča naravne vrtače. 

Tako pa potem po dolini do izhodišča (cilja/starta). Turistična pot je ločena od drugih cest in poti in namenjena samo turističnim vlakcem (in turistom - pešcem).

Spet sem se vsedel v vijoličnega Pikachuja (nalepka na vozilcu) in se "zapodil" v vaško življenje.
 

Se mi zdi, da bi kot fotograf tukaj lahko imel veliko dela (v vseh letnih časih), še več pa kot kak sociolog, saj se mi je porodilo ogromno vprašanj tudi čudenja v zvezi s sobivanjem hmm, recimo temu različnih časovnih obdobij...
Wanfenglin se zdi kot ujet v časovni kapsuli, kjer se tradicija ne ohranja zaradi nostalgičnosti, ampak ker je postala valuta. Revščina in lepota hodita nekako z roko v roki – kmetje še vedno živijo kot pred stoletji, le da so zdaj njihovi najboljši gledalci turisti iz kitajskih megapolisov, ki so prišli iskat izgubljeno dušo svoje države.

Cvetke med cvetjem

 

Če v Luopingu nisem bil ravno deležen fotografske sreče glede fotkanja cvetočih polj, pa je bilo na naslednji destinaciji povsem drugače...
O samem Wanfenglinu v naslednjem zapisu, tokrat pa predvsem o simpatičnih cvetkah na cvetočih poljih, travnikih.

Pri nas je popolnoma nepredstavljivo, da bi si ženske izposojale narodne noše za fotkanje za spletna družabna omrežja - no, vsaj jaz še nikjer nisem videl turistke v volnenih nogavicah, s predpasnikom, lajbičem in avbo na glavi na kakšni IG lokaciji (tudi v Bohinju ali na Jezerskem ne).
Na Kitajskem je povsem drugače in že kar nekaj časa je zelo popularno, da se ženske slikajo v tradicionalnih oblačilih - te zgoraj povzemajo slog naroda Han v nekakšnem "novem kitajskem stilu", ki kombinira  zgodovinske in tradicionalne elemente s sodobno estetiko.

Te cvetke so pa odete v noše ljudstva Miao (v jugovzhodni Aziji znani kot Hmong)
Praktično na vseh turističih destinacijah cvetijo izposojevalnice tradicionalnih oblačil, še več, poleg so kozmetični saloni, kjer ženske potem še ustrezno naličijo in jim uredijo frizure. 
Ja, cvetenje v vseh oblikah ;)

Seveda gre tudi brez narodne noše in tudi ni obvezno, da je v ozadju ogrščica.
Še ena stvar, ki je za nas neverjetna - v Wanfenglinu so umetno narejeni travniki polni različnega travniškega cvetja samo zato, da privabljajo ljudi željnih IG fotografiranja.
 

Še tisto, kar vam drugje ne pokažejo :)
Tako izgleda ozadje fotk, ki so potem objavljene na družabnih omrežjih.