Kjerkoli brskate za Vietnam v povezavi z dopustom, morjem in plažami -
vsepovsod in vedno boste dobili predlog za oddih in obisk otoka Phu Quoc. Kot sem že napisal
KLIK Vietnamci ogromno truda in denarja (preko vseh propagandnih medijev) vlagajo v popularizacijo otoka.
Z razlogom - saj so v turizem vložili kar nekaj denarja. Hmm, nekaj? Govori se o desetinah milijard USD.
A pojdimo po vrsti.
Še pred slabimi 25 leti je bil to le odmaknjen ribiški otok, poznan po proizvodnji tradicionalne ribje omake, nikakor pa ne po turizmu. Nekje sem prebral, da je bilo takrat na otoku 55 prenočišč za turiste.
Potem so pa tam nekje okrog leta 2001 v vladi staknili glave (ja, v Vietnamu je plansko gospodarstvo še vedno na nek način zelo prisotno) in začeli načrtovati kako otok zasnovati kot strateško destinacijo za turizem in investicije. Glavne smernice so bile izkoristiti naravne lepotne prednosti – bele plaže, tropsko podnebje in raznolikost pokrajine – ter dvigniti gospodarstvo regije in privabiti tuje obiskovalce.
Leta 2004 je vietnamska vlada sprejela "Glavni načrt za razvoj otoka do leta 2020" s katerim so nameravali z "Bisernim otokom" konkurirati Phuketu in Baliju.
V naslednjih letih so na otok pripeljali elektriko s kopnega, zgradili novo mednarodno letališče, predvsem pa sprejeli številne ukrepe za spodbujanje gospodarstva in turizma - davčne ugodnosti, lažji dostop do zemljišč, oblikovanje administrativno gospodarske cone, odprava vizumske omejitve (Phu Quoc je izvzet iz vietnamske vizumske politike - vsak je lahko na otoku 30 dni brez vize).
Buuuuuuuuuuuuuuuuum in s celega sveta, predvsem pa seveda iz Vietnama se je na otok začel zlivati kapital. Veliki domači (Sun Group, Vingroup, BIMGroup, CEO Group) in tuji (
Marriott, InterContinental, Regent, Pullman, Mövenpick, Sheraton, Hyatt) "igralci" so začeli po otoku na veliko graditi (no, v bistvu še kar gradijo) ne samo turistične namestitvene objekte, ampak kar cela mesta, tematske parke, zabaviščne komplekse, kazinoje, golf igrišča...
Po ocenah znašajo privatne investicije že cca. 20 milijard USD (za primerjavo: slovenski letni BDP za leto 2024 znaša 72,5 milijard USD) in od tega je velika večina (skoraj 90%) domačega izvora.
Če je bilo še pred parimi leti le 55 turističnih sob, jih sedaj ne morejo več natančno prešteti, ampak ocene se nagibajo k številki 45000.
Kakšen (negativen) vpliv na okolje je vse to, tudi ni mogoče natančno opredeliti, si pa vsekakor lahko predstavljate.
Po vsem tem sodeč (hmm, tudi po mojih fotkah, ki kažejo bleščečo barvitost novogradenj) bi se moral investitorjem cediti med in mleko, v državnem proračuna pa ne bi vedeli kam s silnimi turističnimi milijardami $.
Ampak temu ni tako.
Načrt je imel že v osnovi veliko, pravzaprav ogromno, nepremostljivo napako... ampak bom pustil bralca še malo v napetosti ;)
Mimogrede: zgoraj so fotke Grand World Phu Quoc - "mesta, ki nikoli ne spi" – replika Benetk s kanali, gondolami in muzejem medvedkov popotnikov.
Vietnamski turizem je pred Covidom močno temeljil na kitajskih turistih, ki pa se tudi po pandemiji niso vrnili, korejski turistični trg je drastično upadel, Evropejci ne prihajajo v masah in se bolj zanimajo za celinski del države. Nastala je ogromna luknja v povpraševanju, ki je nihče ni zapolnil.
Zgodil se je "Phu Quocov paradoks", ko je tudi v višku turistične sezone (suho vremensko obdobje) velika večina turističnih kapacitet prazna.
Komentar k zgornjima (in spodnjima) dvema fotkama: medtem, ko je v središču Grand Worlda zvečer med vikendi kar živahno zaradi spektakularne predstave z laserskim showom in ognjemetom (objavim v nadaljevanju), pa so že sosednje ulice povsem prazne.
Ok, da sedaj razložim v čem je bila že v temelju narejena napaka.
"Konkurenta" Bali in Phuket sta zrastla iz naravnih središč in se razvijala desetletja, pri Phu Quocu so hoteli ubrati bližnjico (za kar se je izkazalo, da gre predvsem za zmoto) in umetno zgradili ogromno turistično infrastrukturo za turiste, ki jih (vsaj za zdaj še) ni.
Projekti, kot sta
Grand World in
Sunset Town, so bili zasnovani kot nepremičninske investicije. Večino teh praznih lokalov so kupili bogati Vietnamci s celine kot
špekulacijo. Njihov cilj ni bil odpreti restavracije, ampak čakati, da cena nepremičnine zraste. Ker ni najemnikov, so ulice prazne.
Ker sem bival na severu, v Grand Worldu, sem imel omejeno predstavo o celoti, tega kar sedaj opisujem. Ko sem z motorjem obkrožil otok pa je presenečenje sledilo presenečenju. Tisoče in tisoče (dobesedno) praznih stanovanjsko poslovnih enot .
Sun World Hon Thom: najdaljša čezmorska žičnica na svetu (skoraj 8 km), ki vodi do vodnega parka na sosednjem otoku. Ne, v Vietnamu v zadnjih letih res niso malenkostni.
Sunset Town: replika italijanskega mesteca (Amalfijska obala) - malce stilsko pomešano in spet velikopotezno.
Nekako tako, kot pravijo na južni strani Kolpe: nek se vidi razkoš.
Slavni "Kiss bridge" (Cầu Hôn - kar bi bilo v prevodu bližje mestu, kjer zaprosiš - ok, izraz z več pomeni) - zagotovo najbolj instagramabilna točka na otoku.
Sem imel v načrtu, da se vrnem ob sončnem zahodu (ko se zgodi romantika), a se mi ni dalo - ob misli, da mogoče ne bo nikogar, jaz se bom pa po temi vračal desetine kilometrov nazaj.
Jah, ta arhitektura... Saj je zanimiva, pestra, barvita, z ogromno detajli, a vse nekam namešano, večinoma "uvoženo" iz Evrope, definitivno pa nič vietnamska.
Nekaj izvira kot kopiranje kitajskih tematskih mest (Pariz, Benetke, Dunaj v malem) in iz Dubaja (kulise).
Je pa najboljši pokazatelj, da večina teh stavb ni bila zgrajenih za turiste, ampak za prodajo kot naložbo, špekulacijo, drugi dom.
Vietnamski srednji in višji razred gleda nekako tako: Evropa = kultura, prestiž, stabilnost, pastelne fasade = “razvitost”, trg, arkade, kanali = “civilizirano mesto”.
Investitorski pogled pa: če izgleda “zahodno”, “luksuzno” in “instagramabilno”, se bo prodalo.
Saj sem že povedal, da je bilo vse prazno, kajne ;)
Z motorjem sem se vozil po Sunset Townu in naredil kar nekaj km ob iskanju restavracije, kjer bi kaj pojedel - vse zaprto, čeprav je v neposredni bližini kakih 700 hotelskih in drugih turističnih sob.
Nazadnje sem našel nekaj odprtega - meni je izgledalo, da pripravljajo malice/kosila za delavce v okolici. Sem vprašal za menu, pa me je lastnica popeljala kar v kuhinjo, med lonce in mi pokazala kaj lahko izbiram.
Sit sem se odpeljal naprej in vseskozi opazoval, da zgodba niti slučajno še ni zaključena. Vsepovsod novogradnje, večinoma z zaprtim dostopom...
... a z balkanskim pristopom sem lahko iz neposredne bližine videl, da je nekje zmanjkalo denarja še pred dokončanjem.
Na avtobusni postaji so mi misli za trenutek ušle drugam.
Ja, tudi jaz sem videl letališki kontrolni stolp nad bus postajo.
H kontrolnemu stolpu paše tudi letališka steza - staro letališče ima sedaj nov pomen. Eh, v bistvu niti ne. Skromna bus postaja, cesta čez stezo in...
... na koncu steze kip strička Ho, ki gleda svoje ponosne naslednike.
In čeprav sem šel še naprej, je bilo kot bi film zavrtel nazaj. Že videno, a spet nova soseska. Novo prizorišče, nova kulisa, nove fasade brez življenja. Industrijska, hitra gradnja po istem kopitu, brez pretirane raznolikosti, ki bi upočasnila gradnjo in jo podražila. Namembnost je pa tako nepomembna.
Sem že mislil, da sem zašel v srednji vek...
... a je bila le bližina tematsko zabaviščnega parka VinWonders.
Nobene gneče, nobene vrste pred vhodom, kljub temu da gre za največji tematski park v Vietnamu.
Če ste mislili, da je to vse, ste v zmoti, kot sem bil jaz.
V Vietnamu (in širše v JV Aziji) je bil do covida prevladujoč model:
- zgradi ogromno;
- ustvari hype (new Europe, Mediterranean lifestyle);
- prodaj enote vlagateljem;
- pričakuj, da bodo turisti prišli kasneje.
Turisti očitno niso prišli (vsaj ne v zadostem številu) in investitorji so ostali z mrtvimi nepremičninami. Ker so bili projekti politično podprti in del nacionalne strategije turizma so mali investitorji verjeli, če država stoji za tem, ne more propasti.
Še ena kulisa, še ena iluzija, še en absurd.
Ja, absurd, ki na takem otoku pride še bolj do izraza, ker ni dovolj lokalnega prebivalstva, ni univerz, industrije, vsakdanjega prometa, vse temelji izključno na turizmu.
Verjetno mi boste oporekali, da turisti pa vseeno so, saj vidite objave na družabnih omrežjih...
Ja, so. Največ sem jih videl v okolici "glavnega" mesta Duong Dong, tam, kjer je v bistvu še najmanj namenske turistične ponudbe, a zagotovo največ življenja, dogajanja nasploh.
V mojem okolju (Grand World) jih je bilo par deset (ob zgornjem pogledu na le drobcen delček kapacitet) in praktično vsi so bili rusko govoreči. Zaradi tradicionalne vietnamske naklonjenosti Rusom in odprte vizumske politike je Phu Quoc priljubljen tako med Rusi, kot tudi med drugimi narodi nekdanje Sovjetske zveze. Vojna v Ukrajini je po eni strani zmanjšala obisk, po drugi strani so pa sedaj na otoku tako Rusi kot tudi Ukrajinci več časa.
Stalni čarterski leti iz Moskve, Vladivostoka, Minska, Taškenta, Almatyja in sezonski iz drugih RU mest prispevajo k temu, da je kar nekaj napisov, obvestil, menujev v ruščini (a ne toliko kot v Nha Trangu
KLIK).
Da ne bom samo o nepremičninah poglejmo še k premičninam.
Grand World je zasnovan kot "Car-free European town", kjer se gost giblje peš ali z električnim shuttlom. Ti avti na fotki (več sto električnih VinFastov - ja, vietnamski izdelek, ki menda sedaj prihaja tudi v Slovenijo) predstavljajo turistično logistično floto, ki naj bi bila namenjena prevozom znotraj umetnega mesta, med hoteli, med atrakcijami, dogodki in za VIP goste, organizirane skupine...
Turistov ni (ok, jih je bistveno premalo), vozil je bistveno preveč, ampak "pomembno" je, da gre za nacionalni produkt, ki je napreden, zelen, pameten... v mestu, ki je izložba modernega Vietnama.
Pa recite, če to ni zabloda.
