Wenlin Jie - hipsterski del Kunminga

Čisto malo stran od Zelenega jezera, ravno toliko,da se glasba iz prej omenjenih zvočnikov KLIK ne sliši več, je popolnoma drugačen svet.

Toliko angleških napisov nisem videl nikjer drugje v tokratnih desetih dneh Kitajske
Wenlin Jie je že desetletja zbirališče tujih študentov, profesorjev in popotnikov, kar je v mestu ustvarilo naravno povpraševanje po prostorih, ki niso le tradicionalne čajnice. To je bila ena prvih ulic v mestu, kjer si lahko dobil pravi espresso ali svež croissant.

Poslikana zunanjost ni samo izraz ustvarjanosti in svobode mlade generacije, ampak bolj vabilo na fototermin (beri še naprej... ;) bo vse jasno).

Kavarne tukaj niso le lokali, ampak "dnevne sobe" intelektualne elite in kreativcev; so most med kitajsko tradicijo pitja čaja in zahodnjaško kulturo druženja ob kavi.

V sodobni Kitajski vlada kultura "Wanghong" (internetna slava) in tisti, ki ste potovali po Aziji ste sigurno opazili veliko število umetno ustvarjenih kulis za fotografiranje.
Mladi Kitajci v ulico Wenglin ne pridejo le na kavo/čaj, ampak tudi na fotkanje in zato je vsak kotiček zasnovan instagramabilno.

Sodoben način zmenka?

 

 

Wenlin Jie je poseben tudi po modi, ki je mešanica milanskih pist, japonskega minimalizma, t.i. New Chinese Style in vsepovsod po JV Aziji prisotnega korejskega vpliva.
V Kunmingu se ljudje ne bojijo barv – morda prav zaradi tiste "večne pomladi" v zraku, ki dopušča eksperimentiranje skozi celo leto.

 

Mi plešemo

Povprečen zahodnjak si težko predstavlja intenzivnost socialnega življenja v kitajskih javnih parkih, to niso le kraji za sprehod, ampak prave "arene" na prostem.
Kunming ni izjema, prej pravilo, saj se življenje ne dogaja za zaprtimi vrati stanovanj, ampak v skupnih prostorih, kar mu daje tisti pristen, skorajda vaški občutek povezanosti, ki ga je v odtujenih megapolisih vse manj.

Za razumevanje opisanega je najboljši jutranji obisk parka Cuihu ob Zelenem jezeru.

Ko prestopiš prag parka, te najprej zadane zvočni kaos. Na enem koncu skupina žensk pleše latinskoameriške plese, deset metrov stran moški na ves glas prepeva yunnansko opero, vmes mešana skupina izvaja tai chi... Vsaka skupina ima svoj prenosni zvočnik, nastavljen na maksimalno glasnost, a nihče se ne ozira na ostale. Kaos v popolni harmoniji.

 

Njami po kitajsko

Kako nahraniti milijardo in pol lačnih ust zna biti kar izziv.
Najprej je treba pridelati veliko, veliko hrane, potem pa skrbno paziti, da je odmet čim manjši.

Odgovor na drugo postavko izziva imajo Kitajci praktično že od nekdaj. Enostavno ničesar ne zavržejo in na krožnikih ter v skledah se znajdejo stari, ki so povsem izven naše domišljije glede hrane.
Iskreno povedano, tisto kar sem videl za njihove specialitete, jaz ne bi dal niti svojemu psu.

Prvi problem pa je bil do nedavnega skoraj nerešljiv (lakote zaradi slabe letine), a so ga z moderno tehnologijo, napredno mehanizacijo, gnojili, herbicidi in umetnim podnebjev v obliki rastlinjakov povsem odpravili. 
Že z letala sem videl tisoče in tisoče ogromnih rastlinjakov pokritih s plastično folijo in enak pogled se mi je ponovil, ko sem se vozil z vlakom.
V kontroliranem okolju in z dodatki so pridelki neprimerno večji, hmm, celo za nas, nekam nepredstavljivo veliki.

Yunnan je svetovna prestolnica divjih gob in v poletnih mesecih postane Kunming prizorišče prave "gobarske mrzlice". Za lokalne prebivalce gobe niso le hrana, temveč sezonska obsesija, ki vključuje tudi določeno tveganje. V restavracijah, specializiranih za gobe natakarji nastavijo štoparice na mizo, ko začne juha vreti. Gostom je strogo prepovedano poskusiti jed, dokler ne preteče natanko 20 minut, saj bi bile nekatere vrste gob v nasprotnem primeru strupene ali bi povzročile halucinacije.

O yunnanskem čaju, ki je tudi svetovno znan pa v nadaljevanju...
Do takrat pa si sestavite jedilnik na podlagi videnega na kunminških ulicah in tržnicah: