Ob zori z menihi II

 

Del zasluge, da je Luang Prabang tako cool mesto gre tudi menihom, no, vsaj včasih je bilo tako.
Mesto, uvrščeno na UNESCOv seznam svetovne dediščine, je polno budističnih templjev in samostanov, posledično tudi menihov. Včasih si jih srečeval na cesti, z njimi igral nogomet na improviziranih igriščih ali razpravljal o pomenu življenja, kar pri njih, v samostanih.
Luang Prabang je z leti (ja, tudi s pomočjo državne propagande) postajal vse bolj priljubljena turistična destinacija, vse več turistov je ob zori spremljalo stotine menihov na njihovi poti pobiranja miloščine.
Že pri mojem zadnjem obisku je bilo na glavni ulici vse skupaj zelo moteče, ampak tokrat pa....

Zadnji obisk: KLIK

Moram z zgodbo zaviti malo stran, da pojasnim okoliščine.
Skoraj natančno pred dvema letoma so slavnostno odprli železniško progo, ki povezuje Laos s Kitajsko - gre za t.i. progo Boten (laoško mesto na meji s Kitajsko) - Vientiane, čeprav je že sedaj povsem povezana s kitajskim Yunnanom (posledično praktično s celotnim kitajskim železniškim omrežjem), v prihodnosti pa naj bi jo priključili na tajske železnice, z možnostjo direktne povezave npr. Kunming - Singapur.
Nekaj za SLO davkoplačevalce, ki financiramo 2TDK: proga je dolga dobrih 400 (štiristo) km, 47% jo poteka skozi 75 predorov in 15% čez 167 mostov in viaduktov in omogoča hitrosti do 160km/h -- cena: manj kot 6 milijard USD.

In kakšno zvezo ima ta železnica z menihi?
Tisto, za kar sta bila včasih potrebna dva dneva mukotrpne vožnje po slabih cestah, je sedaj dosegljivo v dveh urah na udobnem vlaku.
Za Kitajce je Laos kar naenkrat postal izredno dosegljiva turistična destinacija, ker pa  vseeno niso vajeni samostojnih potovanj jih agencije v velikih skupinah vozijo v Luang Prabang. Lahka dosegljivost in cenovna sprejemljivost tudi za "navadnega" Kitajca je strukturo gostov zelo spremenila. Po videnem - na slabše.

Desetine velikih kombijev ob zori pripelje še več desetin Kitajcev, ki se potem "družijo" z menihi. Ne pomagajo nobene opozorilne table - telefoni z lučkami, fotoaparati z bliskavicami, radovedne oči so le par cm oddaljene od menihov. Prerivanje, glasno govorjenje, postavljanje na pot povorki...
Ful, fuul, fuuuuul žalostno!
Sploh nisem imel volje, da bi fotkal, sem kar pobegnil v stranske ulice.

Tam, kjer je glavnina turistov, so bili menihi večinoma le otroci, starejše (ja, z razlogom mrkih obrazov) sem videval le daleč stran.





Daleč stran je še kanček miru.

Zadnji dan sem pri kosilu razmišljal o sedanjosti mesta, glede na preteklost in prihodnost ;)
Struktura gostov je začela na veliko spreminjati celotno mesto - s turistično gospodarskega pogleda, s kulturnega... ne nazadnje celo s kulinaričnega.
Kitajci pridejo v skupinah, jedo v skupinah, znamenitosti obiskujejo v skupinah, še celo nakupujejo v skupinah...
Desetine majhnih trgovinic po mestu životari v pričakovanju bridkega konca. Enako je z malimi agencijami, izposojevalnicami koles, malimi restavracijami, taksisti...
Bolj, ko sem razmišljal kam to pelje, bolj žalosten sem postajal...
Ne bom lagal - velikemu cmoku v grlu bi se kmalu pridružila še kakšna solza...
"Check, please", sem rekel, spil še zadnji požirek BeerLao, vrgel prtljago na keson predelanega tovornjačka in se poslovil od mesta.
Mogoče za vedno.





Kulinarične dobrote v Luang Prabangu II

Naj že na začetku napišem, da ne bo kakšnih pomot, hrana v Luang Prabangu je še vedno odlična in tako raznolika, da vsakdo lahko najde kaj zase.
Da boste lahko primerjali s preteklostjo: KLIK
Ampak....

Najprej dobre novice - BeerLao je (še vedno) odličen (zame najboljše pivo) in standardnemu okusu so se pridružili še novi (nisem preizkušal, je bilo premalo časa in preveč sem navdušen nad klasiko).


 

Potem pa pri pijači bolj slabe novice - porcije fruit shakeov so sicer večje, a pestrost okusov in število prodajalcev se je močno, močno zmanjšalo. Dve, tri stojnice s klasičnimi okusi in to je to.
Ne vem ali ni več povpraševanja ali se je domiselnost prodajalcev nekje izgubila - kar veliko razočaranje zame, čeprav sem si vsak dan privoščil dozo vitaminov in barv (tole na fotki ima za osnovo dragon fruit).

Nov je relativno velik prostor namenjen ulični hrani, ki gosti edino stojnico s prodajo palačink, pa še tu je prodajalec/kuhar arabskega porekla.
Zakaj omenjam palačinke (nekje z imenom pancake, drugje crepe, tudi roti...)?
To je razlog: KLIK (banana pancake trail)
Po tajskem vzoru je hrana na takih prizoriščih poceni,  a seveda z omejenim izborom in seveda z odjemom gostov, obiskovalcev, ki bi drugače obroke iskali po restavracijah.
Ja, restavracij je že na prvi pogled manj, tudi manj so obiskane - vsaj tako velja za tiste na glavni cesti in ob obali Mekonga.
Ne vem pa kako je s prestižninmi restavracijami, ki so se pred leti pospešeno in tudi uspešno množile po vsem mestu (mimogrede - nekatere z vrhunsko kvaliteto v svetovnem merilu).

O razlogih za zmanjšan obisk restavracij se nameravam razpisati v naslednji objavi, tokrat le prikaz, da se Luang Prabang spreminja. Pred leti, ko so bile majhne restavracije polne posameznih gostov, si ne bi predstavljal, da bodo gradili take prostore za velike množice, za skupine.





Ulične hrane je mnogo, mnogo več, kot pred leti in tudi izbira je kar drugačna - pač prilagojena novim obiskovalcem.


Nekaj "tradicionalne" (hmm, recimo raje zahodno popotniške) ponudbe se je pa le še ohranilo.

V Luang Prabangu sem vedno dobro (in poceni) jedel in tako je bilo tudi tokrat, a spremembe zadnjih nekaj let se kažejo tudi pri hrani.
Zlitje azijske (tajske) in evropske (francoske) hrane zamira in nad njim vse bolj prevladuje tajsko kitajska kombinacija.






 

Luang Prabang - večerna tržnica II

Če že delam primerjavo s preteklostjo - to bi bil lahko moj najkrajši blogovski zapis: vse je enako ;)
Dejansko nisem opazil kakšnih bistvenih sprememb od zadnjega obiska - ok, bistveno manj "zahodnih" turistov in bistveno več Kitajcev (bom v prihodnje razložil čemu tako), drugače pa glavnina prodajnih artiklov enakih - na srečo! - še vedno gre za družinske posle in še vedno se otroci kratkočasijo na svoje načine (ja, sedaj malce drugače, kot včasih).

Primerjajte s preteklostjo - KLIK





 

Hand made in Laos II

 

Za nekaj stvari me je radovednost pošteno mučila - kako so se spremenile skozi dobri desetletji.
Najprej sem si šel pogledat eno "zadrugo", kjer ročno tkejo čudovite izdelke, potem pa še na obrobje mesta, kjer ročno izdelujejo papir.Cesta do obeh lokacij je sedaj v celoti asfaltna, hiš v okolici je bistveno več, vse ostalo pa je več ali manj nespremenjeno.
Primerjajte s preteklostjo - KLIK










 

Tad Sae

Po liniji najmanjšega odpora, no, v bistvu predvsem zato, da mi ni bilo treba oddati potnega lista, sem se za najem motorčka dogovoril kar v svojem prenočišču. Cena dnevnega najema Honde Scoopy (en majhen avtomatik, ki pa je deloval brez težav) je bila bistveno nižja, kot en sam izlet iz mesta.
Pa sem se zapeljal...

Ker sem najbolj znane in turistično obiskane slapove Kuang Si videl že 3x, sem se raje odločil, da grem pogledat bistveno manj znane slapove Tad Sae.
Turistov je bilo v Luang Prabangu že tako ali tako malo, do izhodišča sem prišel relativno zgodaj, tako da sem bil tam sam in moral plačati polno ceno za cel čoln (pa še vedno manj kot 2€).
No, ker sem bil tako zgoden, pa ni bilo še nikogar, ki bi od mene terjal plačilo vstopnine.




Laoški slapovi so povsem drugačni, kot smo jih vajeni doma - meni so bili všeč (iskreno povedano so Kuang Si večji, lepši, bolj mogočni...), čeprav vode tokrat, v sušnem obdobju, ni bilo prav veliko.