Fire in my hands

 

Ao Thalane - s kajakom med skalnimi klifi in mangrovi

Veslanje s kajakom ni bilo ravno na prioritetni listi dejavnosti tega potovanja, pravzaprav se je na listo uvrstilo bolj po naključju. Vsaj dve desetletji sta od tega, ko sem zadnjič sedel v kajaku in ugotovil, da v tem res ne uživam. Potem sem pa na spletu videl slikce iz okolice Krabija, pa sem si rekel: ok, tu bi pa mogoče še enkrat poskusil, če mi bo ostajal čas in se mi bo dalo.

Ok, ostal mi je čas, ampak kam naj grem. Izluščil sem dve lokaciji - Klong Root, kjer veslaš po kristalno čisti sladki vodi in celotna pot traja dobro uro ali pa Ao Thalane, ki je manj obiskan in za krožno pot potrebuješ kake štiri ure.

Že po prvih dvajsetih minutah, ko sem moral prečkati "odprto morje" sem preklel svojo odločitev za Ao Thalane. Ker zjutraj nisem hotel čakati na skupinske odhode ali najeti svojega vodiča, so v izposojevalnici čolnov temu primerno ravnali z mano - dobil sem enosedežni (ok, sem se strinjal, da ne potrebujem dveh sedežev) "sit on top" kajak, ki je bil tako kratek, da nisem mogel niti stegniti nog. Kratek trup čolna pomeni tudi, da ni držal smeri in se je stalno obračal, skratka trpljenja na pretek.
No, da je bilo veslanje še bolj začinjeno so poskrbele temperature, ki so se povsem približale 40 stopinj C.

Med kletvicami, znojenjem in obračanjem iz smeri sem prišel na drugo stran zaliva in tam se je pa začelo resnično doživetje. Sto metrske apnenčaste stene noro razgibanih oblik, med njimi pa ozki kanjoni , ki se sem ter tja razširijo v nekake lagune...
Namesto kletvic je bil samo še: vauuuu, kako lepo.

Še dobro, da sem srečal eno skupino (ful opremljenih in zaščitenih) korejskih kajakašev, da sem sploh vedel kje gre pot. V izposojevalnici sem vprašal za zemljevid, pa mi je stric pokazal eno veliko tablo in rekel: "Take a picture"

 Iz kanjonov se je pot nadaljevala skozi "ceste" med mangrovi in najprej široki kanali so postajale vse ožje izsekane poti, kjer pa mi je prav prišla (prevelika) okretnost čolna.
Tempo veslanja se je močno upočasnil, saj je bil na vsakih nekaj metrov en nov "vauuu"
Aja, voda ni globoka in pot je prevozna le ob plimi, oziroma bolje povedano - ob oseki ni mogoča. Torej se je treba prej pozanimati ob kateri uri se da veslati (ja, jaz sem se).

Na koncu sem bil zelo izčrpan, povsem preznojen, malce dehidriran (s seboj imel le eno plastenko vode), a izredno navdušen in res mi ni bilo žal ne (velikega) truda, ne denarja, ne časa... ničesar, ker mi je bilo res enkratno doživetje.
Toplo priporočam, a ne bodite kot Marko in poiščite boljši čoln, vzemite več vode, kakšno zaščito pred soncem in izognite se (pre)vročim dnevom. V skupini se sicer ne boste izgubili (kot se je Marko), a ne boste doživeli tistega občutka, ko ste popolnoma sami, v tišini in v popolnoma drugačnem okolju, kot ste ga vajeni.

Laemsak ulična umetnost

LaemSak je majhna ribiška vasica nekje na pol poti med Krabijem in Khao Sokom, ki je turistično skoraj popolnoma neopažena, čeprav ima več kot sto let zgodovine, kjer se prepletajo tri kulture – tajsko-budistična, muslimanska in Baba-Nyonya (tajsko-kitajska).
Našel sem jo pri brskanju po zemljevidu in če bi šel v Khao Sok s skupino je ne bi videl.

Ulične poslikave so neposreden izraz tega kulturnega sožitja. Murali, ki so jih ustvarili lokalni umetniki in mladi iz skupnosti, upodabljajo prizore tradicionalnega ribolova, pomorske trgovine in enotnosti med tremi kulturami – barvita dela, ki ne krasijo le vasi, ampak pripovedujejo njeno bogato dediščino na vizualen in dostopen način.

Množice se res ne zgrinjajo sem, a vas vseeno pritegne posebneže, kot sem tudi jaz.
Priznam, da me murali fotografsko zelo privlačijo in to je vidno tudi skozi potovanja:
Tam Thanh KLIK
Užupio Res publika KLIK
Dalat KLIK
dopišem, ko se še spomnim/najdem...

 

Khao Sok

Khao Sok velja za enega najstarejših deževnih gozdov na svetu, hkrati pa je tudi en izmed najlepših nacionalnih parkov na Tajskem, znan predvsem po umetnem jezeru Cheow Lan (oziroma Ratchaprapha), ki ga obkrožajo strme apnenčaste stene, ki štrlijo iz smaragdno zelene vode.
Najbolj ugodna varianta za obisk iz Krabija je ta, da greš v organizirni skupini s kombijem do pristanišča in potem z velikim najetim čolnom po jezeru.
Manj ugodna pa ta, da se še krepko pred zoro vsedeš na motor in zdrviš po praznih cestah na sever.

Vse je šlo gladko, skoraj do zore sem vozil po razsvetljenih cestah in dobrem asfaltu in tudi Hondi se je krepko poznalo tistih 35 kubikov več, kot sem jih bil vajen običajno (ampak sedež bi bil pa vseeno lahko malo višji). Slabša cesta z več prometa je prišla na vrsto po sončnem vzhodu...
Ob prihodu na cilj me je že pričakala ena teta in mi ponudila prevoz s čolnom po jezeru. Ja, na Tajskem turizem res laufa.
Ni bilo pa vse idealno ;) V kakšnem drugem mesecu, ob drugačnih temperaturah bi me mogoče pričakale meglice nad jezerom, tako pa je bilo megličasto le nebo nad hribi.

Jezero Cheow Lan (akumulacijsko jezero Rajjaprabha) je ogromen inženirski projekt, ki je bil dokončan leta 1987 z zgraditvijo 94 metrov visokega in 760m dolgega jezu (seveda za hidroelektrarno s podvodnimi turbinami).
Jezero obsega neverjetnih 185 km2. Njegov nastanek je trajno spremenil ekosistem, saj so ob zajezitvi reke Khlong Saeng potopili prostrano dolino starodavnega pragozda, krasa in petih vasi, katerih prebivalce so morali preseliti. Nastanek jezera je sprožil eno najbolj znanih (žal le delno uspešnih) akcij reševanja divjih živali na svetu. Voda je namreč zalila dolino tako hitro, da so številne živali ostale ujete na novonastalih otokih (ki so bili prej vrhovi hribov).
Izrazite vodoravne črte in svetlejši pasovi na skalah so neposredna posledica ekstremnega nihanja vodne gladine, ki nastaja zaradi monsunskega deževja in zaradi porabe vode za poganjanje turbin.
 

Ko je bila dolina poplavljena, je nad gladino ostalo vidnih več kot sto apnenčastih vrhov, ki danes tvorijo otoke in skalnate formacije jezera – ta dramatična topografija je razlog za primerjavo s kitajskim krasom (Guilin) in vietnamskim Halongškim zalivom. Turistično se ga je prijelo ime tajski Guilin.
Ok, je že toliko časa, da je spomin malce obledel, a originala (tako Guilin, v bistvu gre bolj za območje okrog Yangshou) in Halong bay sta zagotovo lepša (osebno mnenje).

Je pa lepo, po svoje tudi zelo posebno, sploh ta del (najbolj znan), ki so ga poimenovali za Tri kamnite prijatelje. Domačini ga imenujejo Hin Sam Glur, kar v dobesednem prevodu pomeni nekaj podobnega kot "skala treh bratov" ali "skala treh prijateljev", od tod torej tudi različica Treh kamnitih prijateljev, ki je najbolj uveljavljena.

Tudi pot nazaj je bila zelo slikovita. Ogledal sem si le majhen del jezera - je več kot 50x večje od Bohinjskega jezera, ki je kompaktno, skoraj ovalno. Cheow Lan pa nasprotno, povsem nepregleden labirint ozkih, fjordom podobnih, rokavov, ki sledijo nekdanjim rečnim dolinam in soteskom – skupna dolžina obalnih linij je enormna, jezero pa se razleze v vse smeri med apnenčastimi stenami brez jasnega konca.

Zgodnje vstajanje se je spet splačalo - ob vračanju sem srečaval številne čolne, ki so začeli voziti turiste po jezeru.