Potepanja

Wanfenglin

Stari bralci mojih zapisov že vedno, novim bralkam pa moram povedati, da Marko vedno išče neustaljene poti ;) in tak je bil tudi načrt za naslednjo destinacijo.
Wanfenglin sicer spada med top turistične atrakcije na Kitajskem, a samo za domačine, saj je med tujci, zaradi svoje odmaknjenosti od ustaljenih poti, povsem neznan.

Med glavno turistično sezono sta Luoping in Wanfenglin neposredno povezana s turističnimi avtobusi, izven sezone pa je zgodba povsem drugačna. No, za vsak primer sem v Luopingu "vprašal" (vsi pogovori so potekali preko prevajalnikov na telefonih), če tak bus še vozi, a so mi povedali, da ga ni in da moram kar lepo po klasični poti - taxi do bus postaje, bus do večjega mesta ob Wanfenglinu (gre za območje več vasi in zaselkov kakšno uro vožnje od mesta Xingyi) in spet taxi do vasi, kjer sem imel rezervirano prenočišče.
Mi je pa teta, s katero sem se večinoma pogovarjal, rekla, da lahko vpraša, če bi me kdo tja peljal...
Sta minili kar kaki dve uri, da je opravila vse klice in da sva se dogovorila glede cene in časa odhoda, ampak na koncu sem, za nekaj juanov več, prihranil ene štiri ure vožnje in prestopanja in se pripeljal od vrat do vrat na zadnjem sedežu električnega avta.

Vreme je bilo turobno, vseskozi na meji dežja, a hkrati kar primerno neverjetni kulisi kraških stožcev.
Wanfenglin je že na prvi pogled povsem upravičil svoje ime - Gozd deset tisoč vrhov. In res, kamorkoli sem pogledal so proti nebu štrleli zašiljeni vrhovi. Mistične meglice so mi sicer preprečevale natančno štetje, a glede na razsežnost videnega verjamem, da je številka v imenu prava ;)

Opredelitev Wanfenglina je dokaj težavno saj gre za skupek kakšnih 15-20 vasi in zaselkov, ki jih povezuje reka Nayong, potem pa sem spadajo še številne kmetijske površine (tudi umetno zasejana polja iz prejšnjega zapisa KLIK) in razgledna cesta (v nadaljevanju) na bregovih teh kraških hribčkov.

Območje zajema okrog 2000km2 (ja, dva tisoč kvadratnih kilometrov) in nemogoče ga je odkrivati le s pešačenjem, tudi bicikel ni zadosti, optimalen je seveda lastni prevoz, kar pa za tujca žal ne pride v poštev. Mimogrede - še vedno nisem srečal nobenega tujca.
Na srečo so Kitajci, ne glede na politično ureditev, sila podjetni in po vsem okolišu so bile na voljo najrazličnejše oblike električnih mini vozil. Zraven mojega prenočišča je en stric oddajal take avtomobilčke in hitro sva se zmenila za enodnevni najem, da sem lahko vsaj delno (vsa ta vozila imajo omejitev hitrosti na 25km/h) raziskal dolino.

Na Kitajskem je navada, da se veliki načrti sprejemajo politično in tako je bilo tudi z Wanfenglinom, ki je bil načrtovan l. 2013 v okviru "razvoja zahoda", za pretvorbo tega območja v turistični biser 5A kategorije (najvišja kitajska kategorija na področju turizma).
Vzorec kitajskih turističnih atrakcij (ki sem ga videl tudi v Vietnamu) me še najbolj spominja na kakšne ameriške (tudi evropske) zabaviščne parke - ogromno parkirišče, izredno velik sprejemni center, ki se običajno zaključi s trgovinami, potem pa z neko obliko turističnega prevoza naprej.

Tukaj so to neke vrste odprti avtobusi, vlakci, ki vozijo po namenski poti, med postajališči, po principu "hop on, hop off" - na katerikoli postaji greš lahko dol, se sprehodiš po okolici ali nadaljuješ po poti (med postajami je nekje par 100m ali tudi km in več) in se po želji spet vsedeš na bus.
Moram priznati, da jim zadeva deluje zelo dobro - no, vsaj v času mojega obiska je bilo tako.

Ker razgledna cesta vodi ravno po nasprotnem bregu od najbolj slikoviti hribčkov, sem večino poti kar prehodil in zares užival v čudovitem razgledu.
MImogrede - v lepi angleščini sta me ogovorila dva kitajska turista, ki sta bila v Sloveniji in se celo spomnila imena glavnega mesta ;)

Glede na to koliko stvari je prirejenih, bi pomislil, da so ti koncentrični krogi (jaz sem jih videl drugače, kot so uprizorjeni na info tablah) umetniške instalacije za turiste, ampak gre za starodaven način kmetovanja, ki izkorišča naravne vrtače.

Tako pa potem po dolini do izhodišča (cilja/starta). Turistična pot je ločena od drugih cest in poti in namenjena samo turističnim vlakcem (in turistom - pešcem).

Spet sem se vsedel v vijoličnega Pikachuja (nalepka na vozilcu) in se "zapodil" v vaško življenje.

Se mi zdi, da bi kot fotograf tukaj lahko imel veliko dela (v vseh letnih časih), še več pa kot kak sociolog, saj se mi je porodilo ogromno vprašanj tudi čudenja v zvezi s sobivanjem hmm, recimo temu različnih časovnih obdobij...
Wanfenglin se zdi kot ujet v časovni kapsuli, kjer se tradicija ne ohranja zaradi nostalgičnosti, ampak ker je postala valuta. Revščina in lepota hodita nekako z roko v roki – kmetje še vedno živijo kot pred stoletji, le da so zdaj njihovi najboljši gledalci turisti iz kitajskih megapolisov, ki so prišli iskat izgubljeno dušo svoje države.

Cvetke med cvetjem

Če v Luopingu nisem bil ravno deležen fotografske sreče glede fotkanja cvetočih polj, pa je bilo na naslednji destinaciji povsem drugače...
O samem Wanfenglinu v naslednjem zapisu, tokrat pa predvsem o simpatičnih cvetkah na cvetočih poljih, travnikih.

Pri nas je popolnoma nepredstavljivo, da bi si ženske izposojale narodne noše za fotkanje za spletna družabna omrežja - no, vsaj jaz še nikjer nisem videl turistke v volnenih nogavicah, s predpasnikom, lajbičem in avbo na glavi na kakšni IG lokaciji (tudi v Bohinju ali na Jezerskem ne).
Na Kitajskem je povsem drugače in že kar nekaj časa je zelo popularno, da se ženske slikajo v tradicionalnih oblačilih - te zgoraj povzemajo slog naroda Han v nekakšnem "novem kitajskem stilu", ki kombinira zgodovinske in tradicionalne elemente s sodobno estetiko.

Te cvetke so pa odete v noše ljudstva Miao (v jugovzhodni Aziji znani kot Hmong)
Praktično na vseh turističih destinacijah cvetijo izposojevalnice tradicionalnih oblačil, še več, poleg so kozmetični saloni, kjer ženske potem še ustrezno naličijo in jim uredijo frizure.
Ja, cvetenje v vseh oblikah ;)

Seveda gre tudi brez narodne noše in tudi ni obvezno, da je v ozadju ogrščica.
Še ena stvar, ki je za nas neverjetna - v Wanfenglinu so umetno narejeni travniki polni različnega travniškega cvetja samo zato, da privabljajo ljudi željnih IG fotografiranja.

Še tisto, kar vam drugje ne pokažejo :)
Tako izgleda ozadje fotk, ki so potem objavljene na družabnih omrežjih.

Luoping

Bilo je nekako tako, kot bi na mega glasbeni festival prišel zadnji dan - obiskovalcev le peščica, ogromen oder je še postavljen, a na njemu drugorazredna skupina izvaja zadnje pesmi, tam nekje pri strani pa roadiji že zvijajo kable in pospravljajo opremo.

Potovanje po Kitajski v času njihovega praznovanja novega leta je nočna mora in ubiranje nepotrebnih poti primerno zgolj za največje mazohiste. Jasno, da sem za obisk turistične atrakcije tako počakal tik do zadnjega dne praznovanja, se izognil ogromnim množicam, visokim cenam in verjetno tudi zasedenosti prenočitvenih možnosti.

Čas za izogib množicam je bil že pravilno izbran, a izbor pravega časa, da ujameš cvetenje ogrščice je pa čista igra na srečo. Cvetenje poteka nekje od februarja do aprila in statistično gledano povprečje bi bil začetek marca pravzaprav idealen, a žal ne letos, ker se je večina cvetenja že zgodila.

Na hribu nad vasjo sem izbiral višino s katere bi imel najboljši razgled, iskal čimvečje rumene zaplate in čakal kako se bo spremenilo vreme (malo meglic, pa nekaj sončnih žarkov, pa spet polna oblačnost...)

Luoping je industrijski obrat na prostem, gre namreč za eno izmed največjih področij z ogrščico na Kitajskem in proizvodnja olja se meri v milijonih litrov.

Bolj, ko sem se oddaljeval od "najboljše razgledne točke" bolj rumeno je postajalo :(

Če samo pomislim, da je bilo še pred kakšnim tednom med rumenimi cvetovi na stotine, tisoče kontrastno oblečenih uporabnic Douyina, Weiba, Bilibilija in Wechata...

Še kakšen kilometer pešačenja in prišel sem do prizorišča, kjer so glavni izvajalci na festivalu očitno imeli after, a vhod za nepovabljene je bil seveda zaprt.

Večna uganka mi bo kakšen je bil razgled s tistega hriba, a bil je predaleč glede na preostalo dnevno svetlobo...
Heh, ni bilo tako žalostno, kot zveni, saj je bil Luoping konec koncev le del poti, del celotnega doživetja... in (če preskočim malo naprej) se mi je že naslednji dan ponudila priložnost za desetine posnetkov sredi rumenih cvetov.

Na kitajskem podeželju

Kunming ni bil moj cilj...
Mah, tako ali tako se na poteh večinoma držim tistega znanega reka, da je cilj pot sama in tokrat ni bilo nič drugače.
Ko sem bil zadnjič v Kunmingu na bus postaji, sem se vse zmenil po angleško, tokrat sem imel pripravljeno ime želene destinacije in prevedene osnovne besede/stavke za sporazumevanje - in je šlo sila gladko.
Avtobus bi sicer bolj spadal kam v Laos ali Kambodžo, kot pa v tehnološko sodobno Kitajsko, a po slabih štirih urah sem uspešno prišel do Luopinga, pravzaprav do bus postaje, nekje na obrobju in še preden sem uspel na Didi aplikaciji odtipkati želeni cilj, se mi je že ponudila ena teta s taxijem in me za isto ceno odpeljala v vas.

Že prvi koraki po vaških ulicah so mi dali vedeti, da se vozni park tukaj močno razlikuje od mestnega.

Izjema, ki potrjuje pravilo ;)

Drugače pa vse tipično za Azijo, ko se vse dogaja na ulici.
Lahko bi rekel, da so Kitajci v mestih kako desetletje ali dve pred nami, na podeželju pa za nami, a ni čisto tako, vsaj kar se tiče podeželja - tam je miselnost glede odprtosti na ulico pač povsem drugačna.