Khao Sok

Khao Sok velja za enega najstarejših deževnih gozdov na svetu, hkrati pa je tudi en izmed najlepših nacionalnih parkov na Tajskem, znan predvsem po umetnem jezeru Cheow Lan (oziroma Ratchaprapha), ki ga obkrožajo strme apnenčaste stene, ki štrlijo iz smaragdno zelene vode.
Najbolj ugodna varianta za obisk iz Krabija je ta, da greš v organizirni skupini s kombijem do pristanišča in potem z velikim najetim čolnom po jezeru.
Manj ugodna pa ta, da se še krepko pred zoro vsedeš na motor in zdrviš po praznih cestah na sever.

Vse je šlo gladko, skoraj do zore sem vozil po razsvetljenih cestah in dobrem asfaltu in tudi Hondi se je krepko poznalo tistih 35 kubikov več, kot sem jih bil vajen običajno (ampak sedež bi bil pa vseeno lahko malo višji). Slabša cesta z več prometa je prišla na vrsto po sončnem vzhodu...
Ob prihodu na cilj me je že pričakala ena teta in mi ponudila prevoz s čolnom po jezeru. Ja, na Tajskem turizem res laufa.
Ni bilo pa vse idealno ;) V kakšnem drugem mesecu, ob drugačnih temperaturah bi me mogoče pričakale meglice nad jezerom, tako pa je bilo megličasto le nebo nad hribi.

Jezero Cheow Lan (akumulacijsko jezero Rajjaprabha) je ogromen inženirski projekt, ki je bil dokončan leta 1987 z zgraditvijo 94 metrov visokega in 760m dolgega jezu (seveda za hidroelektrarno s podvodnimi turbinami).
Jezero obsega neverjetnih 185 km2. Njegov nastanek je trajno spremenil ekosistem, saj so ob zajezitvi reke Khlong Saeng potopili prostrano dolino starodavnega pragozda, krasa in petih vasi, katerih prebivalce so morali preseliti. Nastanek jezera je sprožil eno najbolj znanih (žal le delno uspešnih) akcij reševanja divjih živali na svetu. Voda je namreč zalila dolino tako hitro, da so številne živali ostale ujete na novonastalih otokih (ki so bili prej vrhovi hribov).
Izrazite vodoravne črte in svetlejši pasovi na skalah so neposredna posledica ekstremnega nihanja vodne gladine, ki nastaja zaradi monsunskega deževja in zaradi porabe vode za poganjanje turbin.
 

Ko je bila dolina poplavljena, je nad gladino ostalo vidnih več kot sto apnenčastih vrhov, ki danes tvorijo otoke in skalnate formacije jezera – ta dramatična topografija je razlog za primerjavo s kitajskim krasom (Guilin) in vietnamskim Halongškim zalivom. Turistično se ga je prijelo ime tajski Guilin.
Ok, je že toliko časa, da je spomin malce obledel, a originala (tako Guilin, v bistvu gre bolj za območje okrog Yangshou) in Halong bay sta zagotovo lepša (osebno mnenje).

Je pa lepo, po svoje tudi zelo posebno, sploh ta del (najbolj znan), ki so ga poimenovali za Tri kamnite prijatelje. Domačini ga imenujejo Hin Sam Glur, kar v dobesednem prevodu pomeni nekaj podobnega kot "skala treh bratov" ali "skala treh prijateljev", od tod torej tudi različica Treh kamnitih prijateljev, ki je najbolj uveljavljena.

Tudi pot nazaj je bila zelo slikovita. Ogledal sem si le majhen del jezera - je več kot 50x večje od Bohinjskega jezera, ki je kompaktno, skoraj ovalno. Cheow Lan pa nasprotno, povsem nepregleden labirint ozkih, fjordom podobnih, rokavov, ki sledijo nekdanjim rečnim dolinam in soteskom – skupna dolžina obalnih linij je enormna, jezero pa se razleze v vse smeri med apnenčastimi stenami brez jasnega konca.

Zgodnje vstajanje se je spet splačalo - ob vračanju sem srečaval številne čolne, ki so začeli voziti turiste po jezeru.

Krabi

Čeprav mi Tajska nikoli ni bila destinacija za dopust, pa sem tu vedno preklopil iz popotniškega "programa" v dopustniškega. Vse mi je znano in domače (števec pristankov in vzletov za letališče BKK je na 49, potem so pa še druga tajska letališča, pa kopenski prehodi mej...), a tudi drugače je dežela sila enostavna za potovanje z vso infrastrukturo in udobjem za zahodnjaškega turista in potrošnika.

Krabi me je (že doma) negativno presenetil s cenami prenočišč v turističnem delu ob morju (Ao Nang) - jah, očitno dosti povpraševanja. Tako ali tako sem se nameraval okrog voziti z motorjem, zato sem se z lahkim srcem odločil za prenočišče v "izvirnem" mestu Krabi, ki pa je slabih 20km oddaljen od tistega, ki je znan po turizmu. Lepa soba, na odlični lokaciji (5 minut pešačenja do večerne tržnice, restavracij, trgovin) je bila 3x cenejša od bistveno slabše izbire v Ao Nangu in tako sem malo več investiral v najem motorja.
Ja, spet je bila Honda, tokrat povsem nova ADV s 160ccm. Udobna, hitra in zanesljiva - tudi doma bi se vozil z njo.

Prvi izlet je bil na znamenito plažo Railay in ker sem bil med najbolj zgodnjimi sem lahko lepote zaužil skoraj v samoti, vsekakor pa brez množic.
Aja, čeprav je Railay beach na celini, pa je dostopna samo z morske strani, torej s čolnom.

Ja, je kar razlog, da je tako oblegana in znana, saj je okolica sila lepa, slikovita in tudi fotogenična.
 

Ko sem se naužil lepot, pa so jih prišli pogledat še drugi. Eh, niso počakali mene, da "opravim svoje", le spali so še takrat, ko sem se jaz že vozil do plaže.
Definitivno se je splačalo bolj zgodaj vstati (v bistvu kar pravilo pri meni na potovanjih).

Bilo je lepo, a da vseeno malo pojamram - Tajsko je zajel vročinski val in opoldanske temperature so šle tja do 37 stopinj C. V klimatizirani sobi sem počakal, da se je sonce začelo spuščati.

Večer je čas za night market in na prvi pogled bi si kdo še mislil, da je tu še slabše in bolj eksotično kot v Kunmingu KLIK, a na srečo so bile take le posamezne stojnice.
Prejšnji večer sem preživel na lokalni tržnici, kjer je bila hrana prilagojena domačinom, tu pa sem imel bistveno več izbire - in sem jo izkoristil ;)

Kot sladkosnedu mi je v JV Aziji vedno obvezen postanek tam kjer pečejo palačinke. Z leti so se recepture in imena spreminjala, no, iskreno povedano tudi okusi, a še vedno je užitek pojesti pancake, crepe ali roti z banano in čokolado.
Hmm, mogoče bi moral enkrat sestaviti pot po kateri bi sledil Banana pancake trailu KLIK
 

 

Vientiane in Laos - umiranje na kredit

Tudi Vientiane se je kar nekajkrat znašel na mojih poteh čeprav mi je bil najbolj všeč prvič KLIK
Saj je imel dobre trenutke KLIK a kljub temu ostaja dejstvo, da gre verjetno za najbolj dolgočasno prestolnico v JV Aziji (in širše) - "zlati" That Luang KLIK, potem se pa konča.

Aja, iz Luang Prabanga sem se pripeljal z vlakom, hitro in relativno udobno (glede na gnečo). Če pomislim, da si včasih potreboval cel dan na neudobnih sedežih avtobusa ali kombija, ki je poskakoval po luknjastih cestah....
Ni pa šlo gladko, saj sem bil do 22. ure dan pred odhodom še brez (vnaprej plačane) vozovnice. Ko je "priletela" na mail, se mi je odvalila ogromna skala skrbi, saj sploh ne vem kaj bi storil, ker so bili vsi vlaki polni... hmm, iskal bus ali kombi.
Vse skupaj je zakomplicirala AirAsia, ki mi je odpovedala let iz Luang Prabanga in sem na ta način iskal alternativo za let v Bangkok.

Ker je šlo potem vse gladko, sem imel v mestu dovolj časa za "oglede". Ogroman promenada na obali Mekonga je bia skoraj prazna, tam, kjer so bili včasih luštne trgovinice z malo boljšimi domačimi obrtnimi produkti pa le smeti in vse zapuščeno.

 

Malce sem se razveselil znanih prizorov, ko ljudje ob sončnem zahodu telovadijo (ali kakorkoli se že temu reče)

Dogajanje na večerni tržnici mi je potem ubilo vse veselje - sem jo parkrat prehodil (čeprav je zelo velika), a nisem našel ničesar, da bi zapravil zadnje kipe (lokalna valuta).

Alipay v lokalnih različicah (še malo pa bo tak način plačevanja praktično po vsej JV Aziji)

Tudi stojnice s hrano so preselili stran od reke (le čemu?) in nekdaj dobra ulična hrana me v tokratni obliki ni prav nič zamikala.
Po liniji najmanjšega odpora sem šel k enemu Pakistancu na pizzo (zadnja leta srečujem vse več migrantov iz Burme, Indije in Pakistana predvsem v Bangkoku - že na prvi pogled vidim, da niso "ta domači", potem pa skušam ugotoviti od kod so, malo po fizionomiji obraza, malo po naglasu ali sploh jeziku, če se pogovarjajo med sabo - no, potem jih pa povprašam po izvoru, da vidim, če sem zadel)

Laos spada med najrevnejše azijske države, hkrati pa zaseda drugo mesto po korupciji v regiji (prekaša ga le Burma/Myanmar z vladavino vojaške hunte). To, da je dežela "land-locked" (nima dostopa do morja) še dodatno otežuje njen položaj in malo po malo in vse skupaj je prišlo do točke brez izhoda.
No, vladajoči so si zamislili izhod v obliki povezave z morjem in izkoriščanjem ogromnih vodnih virov za izvoz elektrike, a obstajal je majcen problemček - ni bilo denarja za investicije.
Ampak saj veste kako gre potem naprej - bo pa kredit.

Mednarodne institucije (kot sta Svetovna banka ali Mednarodni denarni sklad) posojil za takšne projekte ne dajejo na slepo. Zahtevajo stroge okoljevarstvene študije, zaščito delavcev, boj proti korupciji in jasna dokazila o donosnosti in Laos teh standardov ni mogel izpolniti.
Kitajska je za enostrankarski komunistični režim v Laosu naravna zaveznica in ji ni postavljala nobenih pogojev glede človekovih pravic, pravzaprav jim je z veseljem "priskočila na pomoč".
Investicije so stekle, laoški dolg pa je presegel 120% BDP in niso bili več v stanju vračanja dolgov in tu se je pokazala prava vrednost kitajske pomoči - že tako bistveno višja obrestna mera za posojila, kot npr. pri IMF, nobenega posluha za odpis ali prestrukuriranje dolgov, ampak le preoblikovanje v lastniške deleže.

Dobrih 5 milijard € (dolg do Kitajske, celoten dolg je cca. 10 milijard) je kar nekaj denarja in poglejmo kaj so Kitajci dobili:
- obsežna zemljišča na severu, kjer so sedaj plantaže banan in kavčuka (poročila o nedovoljeni uporabi pesticidov, monokultura izrabi tla)
- rudarjenje bakra, zlata, premoga v odročnih področjih, brez upoštevanja okoljskih standardov
- dolgoročni (99 let) najem zemljišč ob železnici LCR
- upravljanje telekomunikacijske infrastrukture

Ampak največ so dobili pri elektrarnah - dajša zgodba. Prav v bližini Luang Prabanga raste niz povezanih kaskadnih jezov za veliko hidroelektrarno (tisoče prebivalcev razseljenih, prekinjena rečna pot, ogromna okoljska škoda...) in prvotno naj bi bila Kitajska lastnica (upravitelj, prodajalec elektrike) prvih 25-30 let, potem preda Laosu. A vmes je v finančne težave zašlo državno energetsko podjetje in da bi se izognilo bankrotu, je laoško vodstvo kitajskemu državnemu podjetju prepustilo večinski delež v novoustanovljenem podjetju za prenos električne energije. Laos je s tem Kitajski de facto predal nadzor nad lastnim državnim električnim omrežjem v zameno za odpis dela dolgov.

Prav posebna zgodba je o posebni ekonomski coni SEZ na tromeji (Zlati trikotnik). 
Gre za 3000 hektarjev "države v državi", ki jo je v 99 letni najem dobil kitajski "poslovnež" in kjer je valuta kitajski juan, ura kaže pekinški čas, namesto policije pa so zasebne varnostne službe.
Mogoče nič narobe, če bi šlo za formalni namen - spodbujanje turizma, a gre za središče masovnih igralnic (kazinoji, ki so na Kitajskem prepovedani), prostitucijo, trgovino z ogroženimi živalskimi vrstami ter predvsem kot epicentri kibernetskega kriminala, kjer je na desettisoče (ocena: 85.000) žrtev trgovine z ljudmi z vsega sveta, ki so tam prisiljeni izvajati internetne prevare.

Toliko o "kreditih", v nadaljevanju pa še nekaj o korupciji.
Najprej taki, ki jo vsi razumemo -  pred dobrim letom, ko je že cel svet vedel za dogajanje v SEZ, je laoška vlada tistemu "poslovnežu" podelila Medaljo za razvoj, vključno z donacijo okoli 60.000 USD lokalnemu policijskemu štabu. 
Manj vidno je pa, ko Laos glasuje skladno s Kitajsko v OZN, blokira usklajena stališča ASEAN kritična do Kitajske glede Južnokitajskega morja, ne postavlja okoljskih ali delovnih pogojev za kitajske naložbe, dopušča teritorialne ekskluzivnosti kitajskim telekomunikacijskim operaterjem.

O kreditu iz naslova: v resnici ne gre za klasično finančno posojilo, temveč za vnaprej premišljen geopolitični prevzem, kjer manjša država postane dolgoročno odvisen vazal. 

Luang Prabang - ni več upanja

Ko sem se pred tremi leti poslavljal iz Luang Prabanga KLIK sem imel cmok v grlu in solzne oči, zavedajoč se vseh sprememb in ob misli, da je to slovo za vedno.
Usoda se je poigrala, tako kot jaz z načrtovanjem poti iz Kitajske na Tajsko - namesto letala sem izbral vlak čez Laos.

 

Desetletja je bil Luang Prabang meni najljubše mesto na svetu, saj je imel eno tako posebno vzdušje, vedno me je prevzela mirnost, spokojnost, celo tišina. Bili so trenutki, ko sem se zjutraj v miru pogovarjal z menihi, s kolesom po prašnih poteh odkrival okoliške obrtne delavnice, si za razumno ceno privoščil odlično hrano in celo sprehod po večerni tržnici je bi sproščujoč, saj ni bilo nobenih vsiljivcev, še barantanje je potekalo v prijaznih tonih, nikjer glasnih besed, prerekanja...
Luang Prabang je bil tako oddaljen, da smo tja prihajali le "izbranci", no, tisti, ki smo si to res želeli in bili pripravljeni ure (celo dneve) trpeti na neudobnih prevozih.
Potem pa je prišel vlak, ki je povezal kitajski Yunnan vse tja do tajske meje, oziroma do Vientiana, z njim pa ogromne laoške obveznosti do kitajskih sosedov.
Dvodnevna pot se je skrajšala na par udobnih ur, odpravljen je bil vizumski režim in kitajskim "poslovnežem" so na široko odprli vrata.

Luang Prabang je bil l. 1997 sprejet na UNESCO seznam in temu je tudi pripisati "ogromen" obisk ob mojem prvem srečanju z mestom - po podatkih je bilo v l. 1999 okrog 50.000 obiskovalcev.
Sedaj se pa vsedite in globoko zajemite sapo: v l. 2024 je bilo v Luang Prabangu 2,4 milijona obiskovalcev - ja obisk se je v 25 letih torej povečal za 50x

Saj ni treba posebej poudariti, da gre v veliki večini za Kitajce - ki so povsem spremenili turistično, pa tudi kulturno krajino.
Prej so bili obiskovalci z vseh koncev, vsak je pustil le drobtinico svojih navad, a vsrkal velik kos tistega prijetnega vzdušja, ki ga je mesto ponujalo, sedaj Kitajci prihajajo v zaprtih skupinah, jedo kitajsko hrano, prenočujejo pri rojakih, ki so pokupili ali sezidali nove hiše na obrobju... celotna organizacija (in denarni tok) gre preko kitajskih agencij.

Interakcije z domačini ni več in ob tako številčnem obisku je jasno, da se je tudi njihov odnos spremenil, seveda na slabše. Ni več prijaznih odgovorov, ni več nasmehov, vidi se naveličanost, utrujenost, na trenutke sem vlekel vzporednice s kraji, ki so doživljali podobno usodo (Chiang Mai, Hoi An, Siem Reap...)

Edina svetla točka (se ponavljam skozi leta) so izdelki na večerni tržnici, kjer (še) ni cenene kitajske robe, ampak močno prevladujejo domači obrtni izdelki (v veliki meri zasluga manjšin Hmongov in Tai Lue)

Še Beer Lao je bil nekam bolj grenak, kot ponavadi...
Jah, nič, spet sem vrgel svojo prtljago na keson poltovornjaka in se odpeljal - tokrat na železniško postajo.

Solz ni bilo več, je bilo pa ogromno žalosti, ker sem dokončno spoznal, da za Luang Prabang ni več upanja.