Na morje

Dovolj je bilo bluzenja med čajevci in skrajni čas, da se zapodim proti morju - vedel sem, da me čaka dobrih 300km, a niti sanjalo se mi ni v kakšnem stanju bodo ceste. 

Turističnemu Mai Chau sem se popolnoma izognil (prejšnjič sem si tu že omislil zaslužen odmor in zajtrk).
Kako je bilo pred sedmimi leti: KLIK

Tokrat izbrane glavne ceste, sicer še vedno slikovite, a bistveno manj od tistih, po katerih sem šel prejšnjič, preko Pulonga. Je bilo pa kar veliko vzponov in spustov.

Ko sem hribe pustil za seboj in se je cesta zravnala, je bil čas za prvi pravi počitek... in spet se je pokazala ogromna razlika v izbiri motorja. Če sem prejšnjič prišel v Ninh Binh v bolečinah, na robu joka, sem si tokrat vzel slabo urico, da sem se pretegnil, pojedel "kosilo" (KFC) in slekel par slojev oblačil (tu je bilo že zelo prijetno toplo). Čeprav sem imel en klump od motorja, pa je AirBlade svetlobno leto boljši od počasnega Blade.

Prvih dvesto km v znamenju hribov, zadnjih sto pa v znamenju vode - poleg številnih mostov še "trajekt". Po pravici povedano je bilo to tudi edino, kar je popestrilo monotonost ravnine - je bila pa vožnja toliko hitrejša.

Še krepko v svetlem delu dneva sem prišel do cilja, se namestil v izbranem prenočišču, šel pogledat morje in si kupil večerjo ;)
321km ob vsem dopoldanskem ustavljanju med čajevci je za vietnamske razmere odličen rezultat.
 
 

Moc Chau čaj II

Glede čaja sem bil v Moc Chau enkrat že razočaran KLIK, a razočaranost temelji zgolj na napačno izbranem času. Marec definitivno ni pravi čas za občudovanje čajnih nasadov. Sem vedel, a si vseeno vzel kar nekaj časa in se vozil sem ter tja po asfaltnih cestah in blatnih potkah.
No, kar nekaj je bilo videti, čeprav daleč od tistega, ko je sezona pobiranja čajnih listov.
Mogoče pa kdaj drugič ;)

Da ne bi kdo mislil, da je tu bio, eko...

Par izmenjanih besed... no, v menjavo je šlo tudi nekaj dongov za čaj in začimbe (odlične so).

Moc Chau prenočišča

Več turistov poraja zahteve po več posteljah in hitri Vietnamci so se hitro prilagajali - najprej sicer s klasično vietnamsko gradnjo s kitajskimi dodatki (modra stekla npr.), potem so si pa rekli - če je že most nekaj posebnega, naj bodo pa še prenočišča.

Beli zmaj

 

Predstavljajte si zaspano vas, ki jo niti domači turisti ne poznajo, a pride na popotniški zemljevid zaradi obsežnih čajnih nasadov v okolici - tako sem Moc Chau spoznal pred sedmimi leti KLIK in še par let ni bilo bistvene spremembe.
Potem je pa prišel Covid in očitno so imeli v tistih krajih veliko časa za razmišljanje (btw. v Vietnamu je bilo večino časa Covida prepovedano potovati, meje so bile formalno zaprte...), vlada se je spomnila, da bi bilo potrebno vlagati v turizem in investitorji (po vsej državi) so priložnost zgrabili z vsemi "stotimi" okončinami (boste razumeli, ko bom pokazal še ostala vlaganja).

V Moc Chau Tourism Joint Stock Company so se domislili, da bo za lokalni turizem najbolje, da zgradijo najdaljši stekleni most na svetu. Za nas, tu pod Alpami, zelo smela, če ne že kar nora ideja, za njih pa dva tleska s prsti in ideja o zmaju (vietnamsko sveto bitje), ki se vije po robu strme pečine in se požene čez dolino na drugo stran se je uresničila že leta 2022.

Bach Long - Beli zmaj (konstrukcija je bele barve, da bi izstopala iz temno zelenega deževnega gozda in sivih apnenčastih pečin) ima skupno dolžino 632m (zraven štejejo tudi v pečino vpeto stekleno pot) in niha 150m nad tlemi doline. 

Glede konstrukcije: gre za posebno tri plastno kaljeno steklo debeline 4cm, francoskega proizvajalca, jeklenice so pa pripeljali iz Južne Koreje... in naj bi zdržala hkratno težo vsaj 450 ljudi.

Med obiskom sem si most delil še s štirimi drobnimi Vietnamci, a rahko zibanje, predvsem pa prost pogled med nogama tja v globino mi ni vzbujal nobenega navdušenja, niti zadovoljstva - čeprav so most (za predstavo) "preizkusili" z vožnjo težkih avtomobilov in udarjanjem po steklu z macolami.

"Tiste" poti po 

Za tiste, ki jim most ne predstavlja dvig adrenalina ;)
 

Pobeg iz megle

Med preganjanjem časa med IG točkami v Sa Pi in ob stalnih pogledih v (megleno) nebo sem dostikrat pomislil, da bi bilo res bolje, da bi ostal pri treh obiskih... 
Še nekaj mi je prišlo na misel - namreč to, da gre morda le za "nižinsko" (Sa Pa leži na 1600m)  meglo in da je na Fansipanu (3143m) povsem drugače. Pa sem šel do spodnje postaje žičnice - ja, sedaj lahko na najvišjo vietnamsko goro prideš sede v slabi uri in ne tako, kot pred leti, ko si za pot potreboval dva dneva vzenjajočega se pešačenja. Sem vprašal eno teto pri prodaji vozovnic, če je kje kakšna kamera na gori, pa prijazno pokliče svojo kolegico na vrhu in mi kar prek telefona pokaže sliko v živo. Lahko bi uporabil ponarodel rek v JV Aziji: same same (but different).
Med pohajkovanjem sem se šel parkrat pogret (v sobo, restavracijo, na masažo - vratne mišice so mi na motorju povsem otrdele) in hkrati preverjal vremensko napoved za naslednje dni. Nič obetavnega ni kazalo - ravno nasprotno in tako sem se odločil, da najprej kupim puhovko ;)
Druga odločitev je bila pa, da nima smisla vztrajati tu in tako sem se naslednje jutro ob sončnem vzhodu... Hmm, to se sedaj nekam čudno sliši - skratka, ob 6:00 sem v dežju in gosti megli zajahal svojo Hondo in se podal v dolino.

Hmm, spet ni bilo čisto tako preprosto - puhovka pod anorakom se je izkazala za življensko rešiteljico, tako da sem bil vsaj malo manj premražen (a daleč od kakega udobja), za vidljivost pa žal nisem imel nobene pametne rešitve.
Že prej povededano, da na motorju niso delovale luči - zato sem vklopil smerni kazalec, da sem bil vsaj malo viden. Vizir čelade sem nekaj časa brisal, se vozil z dvignjenim, si brisal oči... Cesta je bila ovinkasta, strma, podlaga gladka, drseča...

Lahko si predstavljate olajšanje, ko sem se toliko spustil, da se je megla razkadila, da je dež ponehal... Za hip sem celo pomislil, da delam napako, da se bo zgoraj tudi razkadilo, posijalo sonce... No, takrat nisem vedel, sem pa iz poročil naslednji dan izvedel, da je Sa Po objel ledeni (dobesedno) mraz - to bi bilo šele veselje, da bi se spuščal po zaledeneli cesti :(

Pokrajina se je spreminjala, kvaliteta ceste tudi, tako da nisem vedel koliko časa bom potreboval do cilja, ki sem ga vsekakor želel doseči pred temo.

Praktično edini pravi postanek je bil v majhni vasici Ban Nhap, kjer sem se srečal z ženskami 
 iz plemena Tai Dam (Black Thai) z značilnimi stožčastimi frizurami.

Ko sem zagledal cvetoča drevesa, sem se pa tudi jaz nasmejal :)

 

V Moc Chau sem pridrvel krepko pred temo, po eni strani ful zadovoljen, da mi je uspelo, po drugi pa povsem utrpel in premražen (dejansko sem se tresel in škripal z zobmi).
365km se ne sliši kaj posebnega, a za vietnamske in take vremenske ter cestne razmere je bil pa kar zalogaj. Ne bi ponavljal, res ne!

Mala manekenka

Priznam, da sem bil precej razočaran, ko sem ugotovil, da sem zamudil praktično vse cvetenje - odkrito sem upal in pričakoval vsaj cvetenje sadnih dreves. Že skoraj vdan v usodo, da bom med potjo nazaj poiskal rožico ali dve zgolj za spominsko fotografijo pa sem zagledal njo. Mala Hmongica s polno košaro cvetic se je povzpela na bližnji griček in mi nevede pozirala.

Sledil ji nisem le s fotoaparatom in kar naenkrat se je pred mano odprlo majhno polje gorčice.

Mala manekenka se je lenobno sprehodila med rumenim cvetjem in kar prepričan sem, da se je dobro zavedala moje pozornosti ;)

Čaj

Geografsko ga običajno povežemo z Indijo, Kitajsko, Japonsko, mogoče še Sri Lanko, definitivno pa ne z Vietnamom, čeprav spada med pet največjih izvoznic čaja na svetu.

Za Moc Chau sem na spletu pogosto bral, da ni kaj dosti za videti in res, če bi sem prišel z avtobusom bi tudi jaz rekel, da gre zgolj za še eno prašno mestece bogu za hrbtom. Motor pa mi je ponudil nove razsežnosti. Že med potjo sem opazil, da sem kljub zgodnji pomladi (začetek marca) vseeno prišel malo prepozno, saj je od številnih gorčičnih polj ostalo le še nekaj rumenih cvetov - tako, da sem lahko bolj nazorno ugibal kako fotogenična mora biti pokrajina. Potem so pa tu še cvetoča drevesa sliv in breskev, ki sem jih tudi zamudil :(

Tudi za čajne nasade se je bilo treba malo potruditi in se zapeljati par deset km iz mesteca še bolj v hribe (lega Moc Chau ravno preseže 1000 nadmorskih metrov).

Med številnimi potkami sem parkrat zgrešil in naredil kar nekaj km viška, a na koncu bil za trud dodobra poplačan s pogledi na čudovito zeleno pokrajino. Pa bi bilo verjetno še lepše, če bi prišel mesec kasneje, ko se začenja prvo pobianje najbolj kvalitetnih čajnih listov.

Če ni bilo nabiralk, so bile pa vsaj prebiralke ;) in kot se za prijazne Vietnamke spodobi so mi hitro ponudile skodelico oolonga iz skrbno izbranih listkov. Ja, res se mu je poznalo, da je neposredno od poznavalk, saj resnično ne vem, da bi že kdaj pil tako dober čaj.

Bistveno težje je bilo s hrano. Želodec me je že ure opozarjal, da sem nazadnje (in ta dan edinič) jedel zgodaj dopoldan in še to zgolj nekaj, kar je bilo najbolj podobno sendviču. Med kroženjem po glavni "mestni" ulici sem opazil le stojnice z juhicami (tradicionalne vietnamske pho), ki bi jih jedel le v skrajni sili... potem pa se mi nekje na robu vidnega polja prikaže Kentucky Fried Chicken. Sam pri sebi sem vedel, da je kaj takega nemogoče, a sem se vseeno zapeljal do table KFC in vstopil. Z Googlovim prevajalnikom sem poskušal razvozlati menu, a mi prijazen lastnik priskočil na pomoč z vietnamščino.
Verjetno sem naročil ham bo go :)