Vientiane in Laos - umiranje na kredit

Tudi Vientiane se je kar nekajkrat znašel na mojih poteh čeprav mi je bil najbolj všeč prvič KLIK
Saj je imel dobre trenutke KLIK a kljub temu ostaja dejstvo, da gre verjetno za najbolj dolgočasno prestolnico v JV Aziji (in širše) - "zlati" That Luang KLIK, potem se pa konča.

Aja, iz Luang Prabanga sem se pripeljal z vlakom, hitro in relativno udobno (glede na gnečo). Če pomislim, da si včasih potreboval cel dan na neudobnih sedežih avtobusa ali kombija, ki je poskakoval po luknjastih cestah....
Ni pa šlo gladko, saj sem bil do 22. ure dan pred odhodom še brez (vnaprej plačane) vozovnice. Ko je "priletela" na mail, se mi je odvalila ogromna skala skrbi, saj sploh ne vem kaj bi storil, ker so bili vsi vlaki polni... hmm, iskal bus ali kombi.
Vse skupaj je zakomplicirala AirAsia, ki mi je odpovedala let iz Luang Prabanga in sem na ta način iskal alternativo za let v Bangkok.

Ker je šlo potem vse gladko, sem imel v mestu dovolj časa za "oglede". Ogroman promenada na obali Mekonga je bia skoraj prazna, tam, kjer so bili včasih luštne trgovinice z malo boljšimi domačimi obrtnimi produkti pa le smeti in vse zapuščeno.

 

Malce sem se razveselil znanih prizorov, ko ljudje ob sončnem zahodu telovadijo (ali kakorkoli se že temu reče)

Dogajanje na večerni tržnici mi je potem ubilo vse veselje - sem jo parkrat prehodil (čeprav je zelo velika), a nisem našel ničesar, da bi zapravil zadnje kipe (lokalna valuta).

Alipay v lokalnih različicah (še malo pa bo tak način plačevanja praktično po vsej JV Aziji)

Tudi stojnice s hrano so preselili stran od reke (le čemu?) in nekdaj dobra ulična hrana me v tokratni obliki ni prav nič zamikala.
Po liniji najmanjšega odpora sem šel k enemu Pakistancu na pizzo (zadnja leta srečujem vse več migrantov iz Burme, Indije in Pakistana predvsem v Bangkoku - že na prvi pogled vidim, da niso "ta domači", potem pa skušam ugotoviti od kod so, malo po fizionomiji obraza, malo po naglasu ali sploh jeziku, če se pogovarjajo med sabo - no, potem jih pa povprašam po izvoru, da vidim, če sem zadel)

Laos spada med najrevnejše azijske države, hkrati pa zaseda drugo mesto po korupciji v regiji (prekaša ga le Burma/Myanmar z vladavino vojaške hunte). To, da je dežela "land-locked" (nima dostopa do morja) še dodatno otežuje njen položaj in malo po malo in vse skupaj je prišlo do točke brez izhoda.
No, vladajoči so si zamislili izhod v obliki povezave z morjem in izkoriščanjem ogromnih vodnih virov za izvoz elektrike, a obstajal je majcen problemček - ni bilo denarja za investicije.
Ampak saj veste kako gre potem naprej - bo pa kredit.

Mednarodne institucije (kot sta Svetovna banka ali Mednarodni denarni sklad) posojil za takšne projekte ne dajejo na slepo. Zahtevajo stroge okoljevarstvene študije, zaščito delavcev, boj proti korupciji in jasna dokazila o donosnosti in Laos teh standardov ni mogel izpolniti.
Kitajska je za enostrankarski komunistični režim v Laosu naravna zaveznica in ji ni postavljala nobenih pogojev glede človekovih pravic, pravzaprav jim je z veseljem "priskočila na pomoč".
Investicije so stekle, laoški dolg pa je presegel 120% BDP in niso bili več v stanju vračanja dolgov in tu se je pokazala prava vrednost kitajske pomoči - že tako bistveno višja obrestna mera za posojila, kot npr. pri IMF, nobenega posluha za odpis ali prestrukuriranje dolgov, ampak le preoblikovanje v lastniške deleže.

Dobrih 5 milijard € (dolg do Kitajske, celoten dolg je cca. 10 milijard) je kar nekaj denarja in poglejmo kaj so Kitajci dobili:
- obsežna zemljišča na severu, kjer so sedaj plantaže banan in kavčuka (poročila o nedovoljeni uporabi pesticidov, monokultura izrabi tla)
- rudarjenje bakra, zlata, premoga v odročnih področjih, brez upoštevanja okoljskih standardov
- dolgoročni (99 let) najem zemljišč ob železnici LCR
- upravljanje telekomunikacijske infrastrukture

Ampak največ so dobili pri elektrarnah - dajša zgodba. Prav v bližini Luang Prabanga raste niz povezanih kaskadnih jezov za veliko hidroelektrarno (tisoče prebivalcev razseljenih, prekinjena rečna pot, ogromna okoljska škoda...) in prvotno naj bi bila Kitajska lastnica (upravitelj, prodajalec elektrike) prvih 25-30 let, potem preda Laosu. A vmes je v finančne težave zašlo državno energetsko podjetje in da bi se izognilo bankrotu, je laoško vodstvo kitajskemu državnemu podjetju prepustilo večinski delež v novoustanovljenem podjetju za prenos električne energije. Laos je s tem Kitajski de facto predal nadzor nad lastnim državnim električnim omrežjem v zameno za odpis dela dolgov.

Prav posebna zgodba je o posebni ekonomski coni SEZ na tromeji (Zlati trikotnik). 
Gre za 3000 hektarjev "države v državi", ki jo je v 99 letni najem dobil kitajski "poslovnež" in kjer je valuta kitajski juan, ura kaže pekinški čas, namesto policije pa so zasebne varnostne službe.
Mogoče nič narobe, če bi šlo za formalni namen - spodbujanje turizma, a gre za središče masovnih igralnic (kazinoji, ki so na Kitajskem prepovedani), prostitucijo, trgovino z ogroženimi živalskimi vrstami ter predvsem kot epicentri kibernetskega kriminala, kjer je na desettisoče (ocena: 85.000) žrtev trgovine z ljudmi z vsega sveta, ki so tam prisiljeni izvajati internetne prevare.

Toliko o "kreditih", v nadaljevanju pa še nekaj o korupciji.
Najprej taki, ki jo vsi razumemo -  pred dobrim letom, ko je že cel svet vedel za dogajanje v SEZ, je laoška vlada tistemu "poslovnežu" podelila Medaljo za razvoj, vključno z donacijo okoli 60.000 USD lokalnemu policijskemu štabu. 
Manj vidno je pa, ko Laos glasuje skladno s Kitajsko v OZN, blokira usklajena stališča ASEAN kritična do Kitajske glede Južnokitajskega morja, ne postavlja okoljskih ali delovnih pogojev za kitajske naložbe, dopušča teritorialne ekskluzivnosti kitajskim telekomunikacijskim operaterjem.

O kreditu iz naslova: v resnici ne gre za klasično finančno posojilo, temveč za vnaprej premišljen geopolitični prevzem, kjer manjša država postane dolgoročno odvisen vazal. 

Luang Prabang - ni več upanja

Ko sem se pred tremi leti poslavljal iz Luang Prabanga KLIK sem imel cmok v grlu in solzne oči, zavedajoč se vseh sprememb in ob misli, da je to slovo za vedno.
Usoda se je poigrala, tako kot jaz z načrtovanjem poti iz Kitajske na Tajsko - namesto letala sem izbral vlak čez Laos.

 

Desetletja je bil Luang Prabang meni najljubše mesto na svetu, saj je imel eno tako posebno vzdušje, vedno me je prevzela mirnost, spokojnost, celo tišina. Bili so trenutki, ko sem se zjutraj v miru pogovarjal z menihi, s kolesom po prašnih poteh odkrival okoliške obrtne delavnice, si za razumno ceno privoščil odlično hrano in celo sprehod po večerni tržnici je bi sproščujoč, saj ni bilo nobenih vsiljivcev, še barantanje je potekalo v prijaznih tonih, nikjer glasnih besed, prerekanja...
Luang Prabang je bil tako oddaljen, da smo tja prihajali le "izbranci", no, tisti, ki smo si to res želeli in bili pripravljeni ure (celo dneve) trpeti na neudobnih prevozih.
Potem pa je prišel vlak, ki je povezal kitajski Yunnan vse tja do tajske meje, oziroma do Vientiana, z njim pa ogromne laoške obveznosti do kitajskih sosedov.
Dvodnevna pot se je skrajšala na par udobnih ur, odpravljen je bil vizumski režim in kitajskim "poslovnežem" so na široko odprli vrata.

Luang Prabang je bil l. 1997 sprejet na UNESCO seznam in temu je tudi pripisati "ogromen" obisk ob mojem prvem srečanju z mestom - po podatkih je bilo v l. 1999 okrog 50.000 obiskovalcev.
Sedaj se pa vsedite in globoko zajemite sapo: v l. 2024 je bilo v Luang Prabangu 2,4 milijona obiskovalcev - ja obisk se je v 25 letih torej povečal za 50x

Saj ni treba posebej poudariti, da gre v veliki večini za Kitajce - ki so povsem spremenili turistično, pa tudi kulturno krajino.
Prej so bili obiskovalci z vseh koncev, vsak je pustil le drobtinico svojih navad, a vsrkal velik kos tistega prijetnega vzdušja, ki ga je mesto ponujalo, sedaj Kitajci prihajajo v zaprtih skupinah, jedo kitajsko hrano, prenočujejo pri rojakih, ki so pokupili ali sezidali nove hiše na obrobju... celotna organizacija (in denarni tok) gre preko kitajskih agencij.

Interakcije z domačini ni več in ob tako številčnem obisku je jasno, da se je tudi njihov odnos spremenil, seveda na slabše. Ni več prijaznih odgovorov, ni več nasmehov, vidi se naveličanost, utrujenost, na trenutke sem vlekel vzporednice s kraji, ki so doživljali podobno usodo (Chiang Mai, Hoi An, Siem Reap...)

Edina svetla točka (se ponavljam skozi leta) so izdelki na večerni tržnici, kjer (še) ni cenene kitajske robe, ampak močno prevladujejo domači obrtni izdelki (v veliki meri zasluga manjšin Hmongov in Tai Lue)

Še Beer Lao je bil nekam bolj grenak, kot ponavadi...
Jah, nič, spet sem vrgel svojo prtljago na keson poltovornjaka in se odpeljal - tokrat na železniško postajo.

Solz ni bilo več, je bilo pa ogromno žalosti, ker sem dokončno spoznal, da za Luang Prabang ni več upanja.

Ob zori z menihi II

 

Del zasluge, da je Luang Prabang tako cool mesto gre tudi menihom, no, vsaj včasih je bilo tako.
Mesto, uvrščeno na UNESCOv seznam svetovne dediščine, je polno budističnih templjev in samostanov, posledično tudi menihov. Včasih si jih srečeval na cesti, z njimi igral nogomet na improviziranih igriščih ali razpravljal o pomenu življenja, kar pri njih, v samostanih.
Luang Prabang je z leti (ja, tudi s pomočjo državne propagande) postajal vse bolj priljubljena turistična destinacija, vse več turistov je ob zori spremljalo stotine menihov na njihovi poti pobiranja miloščine.
Že pri mojem zadnjem obisku je bilo na glavni ulici vse skupaj zelo moteče, ampak tokrat pa....

Zadnji obisk: KLIK

Moram z zgodbo zaviti malo stran, da pojasnim okoliščine.
Skoraj natančno pred dvema letoma so slavnostno odprli železniško progo, ki povezuje Laos s Kitajsko - gre za t.i. progo Boten (laoško mesto na meji s Kitajsko) - Vientiane, čeprav je že sedaj povsem povezana s kitajskim Yunnanom (posledično praktično s celotnim kitajskim železniškim omrežjem), v prihodnosti pa naj bi jo priključili na tajske železnice, z možnostjo direktne povezave npr. Kunming - Singapur.
Nekaj za SLO davkoplačevalce, ki financiramo 2TDK: proga je dolga dobrih 400 (štiristo) km, 47% jo poteka skozi 75 predorov in 15% čez 167 mostov in viaduktov in omogoča hitrosti do 160km/h -- cena: manj kot 6 milijard USD.

In kakšno zvezo ima ta železnica z menihi?
Tisto, za kar sta bila včasih potrebna dva dneva mukotrpne vožnje po slabih cestah, je sedaj dosegljivo v dveh urah na udobnem vlaku.
Za Kitajce je Laos kar naenkrat postal izredno dosegljiva turistična destinacija, ker pa  vseeno niso vajeni samostojnih potovanj jih agencije v velikih skupinah vozijo v Luang Prabang. Lahka dosegljivost in cenovna sprejemljivost tudi za "navadnega" Kitajca je strukturo gostov zelo spremenila. Po videnem - na slabše.

Desetine velikih kombijev ob zori pripelje še več desetin Kitajcev, ki se potem "družijo" z menihi. Ne pomagajo nobene opozorilne table - telefoni z lučkami, fotoaparati z bliskavicami, radovedne oči so le par cm oddaljene od menihov. Prerivanje, glasno govorjenje, postavljanje na pot povorki...
Ful, fuul, fuuuuul žalostno!
Sploh nisem imel volje, da bi fotkal, sem kar pobegnil v stranske ulice.

Tam, kjer je glavnina turistov, so bili menihi večinoma le otroci, starejše (ja, z razlogom mrkih obrazov) sem videval le daleč stran.

Daleč stran je še kanček miru.

Zadnji dan sem pri kosilu razmišljal o sedanjosti mesta, glede na preteklost in prihodnost ;)
Struktura gostov je začela na veliko spreminjati celotno mesto - s turistično gospodarskega pogleda, s kulturnega... ne nazadnje celo s kulinaričnega.
Kitajci pridejo v skupinah, jedo v skupinah, znamenitosti obiskujejo v skupinah, še celo nakupujejo v skupinah...
Desetine majhnih trgovinic po mestu životari v pričakovanju bridkega konca. Enako je z malimi agencijami, izposojevalnicami koles, malimi restavracijami, taksisti...
Bolj, ko sem razmišljal kam to pelje, bolj žalosten sem postajal...
Ne bom lagal - velikemu cmoku v grlu bi se kmalu pridružila še kakšna solza...
"Check, please", sem rekel, spil še zadnji požirek BeerLao, vrgel prtljago na keson predelanega tovornjačka in se poslovil od mesta.
Mogoče za vedno.

Laoški utrinki

 

Kulinarične dobrote v Luang Prabangu II

Naj že na začetku napišem, da ne bo kakšnih pomot, hrana v Luang Prabangu je še vedno odlična in tako raznolika, da vsakdo lahko najde kaj zase.
Da boste lahko primerjali s preteklostjo: KLIK
Ampak....

Najprej dobre novice - BeerLao je (še vedno) odličen (zame najboljše pivo) in standardnemu okusu so se pridružili še novi (nisem preizkušal, je bilo premalo časa in preveč sem navdušen nad klasiko).

 

Potem pa pri pijači bolj slabe novice - porcije fruit shakeov so sicer večje, a pestrost okusov in število prodajalcev se je močno, močno zmanjšalo. Dve, tri stojnice s klasičnimi okusi in to je to.
Ne vem ali ni več povpraševanja ali se je domiselnost prodajalcev nekje izgubila - kar veliko razočaranje zame, čeprav sem si vsak dan privoščil dozo vitaminov in barv (tole na fotki ima za osnovo dragon fruit).

Nov je relativno velik prostor namenjen ulični hrani, ki gosti edino stojnico s prodajo palačink, pa še tu je prodajalec/kuhar arabskega porekla.
Zakaj omenjam palačinke (nekje z imenom pancake, drugje crepe, tudi roti...)?
To je razlog: KLIK (banana pancake trail)
Po tajskem vzoru je hrana na takih prizoriščih poceni,  a seveda z omejenim izborom in seveda z odjemom gostov, obiskovalcev, ki bi drugače obroke iskali po restavracijah.
Ja, restavracij je že na prvi pogled manj, tudi manj so obiskane - vsaj tako velja za tiste na glavni cesti in ob obali Mekonga.
Ne vem pa kako je s prestižninmi restavracijami, ki so se pred leti pospešeno in tudi uspešno množile po vsem mestu (mimogrede - nekatere z vrhunsko kvaliteto v svetovnem merilu).

O razlogih za zmanjšan obisk restavracij se nameravam razpisati v naslednji objavi, tokrat le prikaz, da se Luang Prabang spreminja. Pred leti, ko so bile majhne restavracije polne posameznih gostov, si ne bi predstavljal, da bodo gradili take prostore za velike množice, za skupine.

Ulične hrane je mnogo, mnogo več, kot pred leti in tudi izbira je kar drugačna - pač prilagojena novim obiskovalcem.

Nekaj "tradicionalne" (hmm, recimo raje zahodno popotniške) ponudbe se je pa le še ohranilo.

V Luang Prabangu sem vedno dobro (in poceni) jedel in tako je bilo tudi tokrat, a spremembe zadnjih nekaj let se kažejo tudi pri hrani.
Zlitje azijske (tajske) in evropske (francoske) hrane zamira in nad njim vse bolj prevladuje tajsko kitajska kombinacija.