Vientiane - nekoč in danes

V Vientianu sem bil prvič daljnega leta 1999 in po dneh hrupa, gneče in kaosa v Bangkoku, Saigonu in Hanoiju je bila zaspanost in skoraj podeželska umirjenost laoške prestolnice pravo olajšanje.

Malo prometa, veliko cest in ulic je bilo še neasfaltiranih.

Popotniško zbirališče (ne, takrat ni bilo ne duha ne sluha o množičnem turizmu) pa je bil breg Mekonga, kjer so zvečer domačini postavili nekaj mizic in ponujali pijačo ter skromno jedačo.

Pred slabimi osmimi leti sem mesto komaj še spoznal in dela na nabrežju Mekonga so bila v polnem teku.

Kljub pospešeni urbanizaciji je mesto ohranilo svoj šarm mirnosti in tudi "restavracije" ob reki so bile še vedno žive, le premaknili so jih malo višje, žal na manj romantično mesto (ni bilo več pogleda na sončni zahod ob Mekongu).

Letos sem pa doživel prvi šok kmalu potem, ko sem stopil s tuktuka (malo večja varianta - na zgornji fotki), saj bi me kmalu povozil Ferrari. Avto s tri centimetrsko oddaljenostjo od tal v deželi, kjer so ceste take, da velika večina ljudi kupuje terence, ki so vsaj 20 cm nad tlemi.
Še nekaj deset metrov naprej in pred nekim butičnim hotelom (ja, tudi to že imajo) sem zagledal Maybacha. Avto vrednosti okrog pol milijona (dolarjev ali evrov, saj je pri taki številki vseeno) v deželi, kjer je BDP na prebivalca okrog 2.000€

Lahko bi vas naplahtal in rekel, da pa je ob Mekongu še vedno tako, kot je bilo včasih ;)

A je resnica (in širša slika) drugačna. Samo nabrežje je res še kar mirno...

... a že par metrov stran je resničnost povsem drugačna.


Namesto tistih par mizic je sedaj na stotine (verjetno je številka povsem blizu tisočice) zidanih in priložnostno postavljenih trgovinic in stojnic s ceneno robo široke potrošnje.


Stojnice s hrano so sedaj preselili bolj v notranjost - na pol na ceste in na pol na pločnike.

Saj mi je popolnoma jasno, da vsepovsod težijo k napredku in da se staro umika novemu, le nostalgični trenutki nekako ne najdejo paralele s spoznanjem, da globalizacija v tretjem svetu vsako leto prinese desetletni preskok.

Ni komentarjev: