Bleščica

Tajci iz Nakhon Phanona in Laožani iz Thakheka se gledajo čez Mekong.... in opazijo veliko razliko.
Tajsko mesto, čeprav bogu za hrbtom, je urejeno, z bleščečimi templji, visokimi poslovnimi stavbami, štiripasovnicami...laoški brat na drugi strani reke pa... no, malo bolj bogu za hrbtom je.
Bankomat na avtobusni postaji seveda ni delal in medtem, ko sem neuspešno kupoval vozovnico za naprej (lahko jo kupiš le na dan vožnje) so se s postaje odpeljali vsi mali tuk-tuki. Ostal je le še "ta velik" (nekaj med motociklom, motokultivatorjem in traktorjem z dolgim kesonom s klopema za ene 8 zahodnjakov ali 48 Azijcev). Sicer je bil že poln, a vedno se še najde prostor :) Kljub temu, da nisem imel niti enega kipa (LAK - valuta) sem barantal za prevoz in ga na koncu polovično plačal z ostankom tajskega drobiža.

Prezgodaj, da bi dobil sobo (eh, če bi se še kako drugače držali pravil). Pa sem poiskal ATM, si privoščil obilen zajtrk, najel motorček, brkljal po spletu in ko se je osebje na recepciji zamenjalo sem dobil tudi sobo.
Ura se je že krepko prevesila čez poldan, a vseeno je bilo še dovolj časa za preizkus mojega motorističnega znanja. Že po prvih kilometrih sem ugotovil, da so amortizerji bolj primerni za kakšno laoško deklino, kot pa za krepkega Gorenjca in da se motor ob nekaj večji hitrosti hitro pregreva. Ne, to ne bo dobra izbira za predvidenih 450km.

V bližini Takheka je kar nekaj kraških jam, a ko enkrat vidiš Škocjanske in doživiš Postojnsko (sem imel privilegij, da sem jo večkrat obiskal povsem neturistično, tudi po drugače skritih in nedostopnih poteh) so postavljeni standardi pač izredno visoki. Tako sem se odločil, da izpustim vse "luknjice" in si ogledam le največjo in hkrati najbolj markantno - jamo Tham Nang Ene.

Azijsko pojmovanje lepote se nekako razlikuje od našega ;)

Sicer sem približno vedel kaj me čaka, a sem bil nad barvitostjo vseeno presenečen.

Predel, kjer si lahko malo spočiješ oči.

Ne, to niso mrtve točke na senzorju mojega fotoaparata, temveč stotine barvnih lučk.

Karkoli že to pomeni :)

Po vrnitvi sem povedal za težave z motorjem in lastnik se je odpeljal na testno vožnjo. Čez dobro uro ga je nazaj pripeljal prijatelj na svojem motorju. Pa sva se zmenila za drugo varianto - za skoraj novo kitajsko repliko Honde Wave, ki je v originalni izvedbi že več kot dve desetletji praktično neuničljiv delovni konj sto tisočev Azijcev.
Do mraka je ostalo še ravno dovolj časa, da sem naredil nekaj testnih km in se zapeljal v center, do male restavracije na bregu Mekonga.
Na eni strani rdeča sonce, ki se je bleščalo v Mekongu in počasi izginjalo, na drugi pa hladna steklenica najboljšega piva na svetu. Čudovit prizor, ki sem si ga res zaslužil ;)