Thakhek loop 2

Po ogledu jame sem imel ravno še dovolj časa, da sem do mraka pribrzel nazaj do vasice Na Hin. Izbira petzvezdičnih hotelov je bila bolj slaba, zato sem izbral drugo najboljšo možnost: "hotel" Xokxaykham (nimam pojma kako naj bi se to izgovorilo). Lastnik me je bil vesel in mi prijazno razkazal dve (obe?) sobi. Nisem potreboval večje postelje, niti klime (veter, ki je zunaj močno pihal je skozi tisoč špranj dodobra ohladil notranjost), niti škatlastega televizorja s petimi šumečimi tajskimi programi, a sem kljub temu vzel dražjo (8€ namesto 6€) opcijo in še dodatno razveselil lastnika.
Ker sem zapravljal s prenočiščem, si nisem mogel privoščiti večerje z osmimi hodi in sem se zato kar pridružil razširjeni družini za mizo (saj druge možnosti itak ni bilo). Oni so ravno povečerjali jaz pa sem si omislil svoj najbolj preverjen in zanesljiv menu - pražen riž s piščancem (chicken fried rice).
WiFi signala ni bilo, karaok tudi ne, sem se pa dodobra spočil in naspal in ob zori nadaljeval pot.

Na začetku še nekaj dežja, tako da je bila pot čez hribe kar hladna in zaradi splozkega cestišča tudi počasna. Bolj, ko sem se oddaljeval od Na Hina, bolje je kazalo z vremenom, žal pa je hkrati pokrajina postajala bolj enolična.

V Vieng Khamu sem prišel na eno izmed glavnih laoških prometnic, na cesto, ki povezuje jug (Pakse, Savannakhet, Thakhek) s prestolnico Vientiane. Za naše razmere še vedno brez pretirane gneče, zame pa predvsem zelo enolična pokrajina, dolgočasna vožnja, ki mi je bila za kamioni prepočasna (da o smradu ne govorim), stalna prehitevanja pa prenevarna.
Zazrl sem se v zemljevid in čez par kilometrov zavil stran z glavne ceste. Hehe, če mi je blo prej prepočasi, pa se je sedaj zaradi razrite ceste komaj še kaj premikalo.

Za prvih 13 km sem potreboval skoraj celo uro in ko bi moral zagledati Mekong sem se še kar vozil po prahu. Še 13 km vožnje tik ob reki in skozi manjše vasice, ne da bi videl vodo.

Potem sem pa le našel en odcep, ki je vodil v smeri reke.
A namesto vode sem zapeljal v puščavo.

Sušno obdobje je rečno korito močnoooo zožalo in po naplavinah sem se pripeljal povsem do sredine reke, pravzaprav do tajske meje.

Še malo razgibane vožnje in par km pred Thakhekom sem se vrnil na glavno cesto.
Prtljaga v hostlu me je pričakal tam, kjer sem jo pustil (čeprav so rekli, da jo bodo pospravili v skladišče), nikogar ni bilo, da bi mu vrnil motor, pa sem se v miru umil in zapeljal v center na pozno kosilo.

Na bregu Mekonga sem z najboljšim pivom proslavil uspešno izveden krog.


Nekaj dodatnih info, če se boste odločali za izpeljavo kroga.

Izhodišče je seveda Thakhek, ki se sicer ne more primerjati z bolj znanimi turističnimi kraji v Laosu, a se turistična (zaenkrat bolj popotniška) infrastuktura le razvija. V mestu je kar nekaj bolj preprostih prenočišč in z minimalnim trudom tudi hitro najdete kaj za pod zob, seveda pa ne pričakujte prestižnih hotelov ali restavracij.
Če nameravate krog prevoziti s kolesom, ga pripeljite s seboj. Sicer sem videl ljudi, ki so se vozili z izposejinimi kolesi, a so bila vsa primerna zgolj za največ kako uro ali dve vožnje.
Pri motorjih je izbira veliko pestrejša: Nemec vodi izposojevalnico Mad Monkey in pri njemu naj bi bili motorji v najboljšem stanju (je pa najem dražji, kot drugje), Kitajec Wang Wang ima največ motorjev in najnižjo ceno, a menda najslabšo kvaliteto. Potem pa je tu še domačin, gospod Ku, ki ima izposojavalnico poleg Thakhek Lodge - s kvaliteto in ceno med Nemcem in Kitajcem ;)
Na voljo je paleta motorjev od avtomatikov s kakimi 100cc do realativno velikih krosovcev z 250 kubiki. Za motorček (avtomatik ali polavtomatik) s cca. 110-125cc boste odšteli 10-12€ (pri Nemcu še par € več) za dnevni najem. Ob najemu dobite tudi čelado (žal jih je večina zelo slabe kvalitete in majhnih velikosti) in prazen rezervoar :( Cena bencina je pod en €.
Večina motorjev je sicer dovolj velikih za dve osebi, veliko tujcev se tudi vozi v parih, a je to kar utrujajoče in počasno, ker so motorji pač delani za azijske velikosti in teže.
Za pot preaktično ni potrebe po navigaciji, večina se zanaša kar na tak zemljevid, kot je na zgornji fotki. Cela pot je asfaltirana, a žal tudi z luknjami, grbinami, s peščenimi odseki in večinoma poteka skozi vasi - kar pomeni tudi, da je motomehanik vedno blizu. Izjema je odsek čez planoto Nakai, kjer kakih 70km ni ničesar, tudi bencina ne.

Prometa je za naše pojmovanje zelo malo, je pa seveda bistveno drugačen kot pri nas. Večinoma sem srečeval stare in težke tovornjake, ki so tudi na ravnini komaj dosegali 50-60km/h, z bistveno večjo hitrostjo so me prehitevale velike Toyote, daleč najbolj nevarna pa so bila srečavanja z avtobusi (vozijo, kot da je cesta samo za njih). Veliko je tudi okvar, tako da lahko za vsakim nepreglednim ovinkom pričakujete stoječ kamion s prikolico. Mimogrede - veje na cesti imajo enak pomen, kot pri nas varnostni trikotnik - le nikoli ne veš ali so na cesti mogoče že od predvčerajšnjim.
Če izvzamem prometno cesto severno od Thakheka je večinoma vožnja zelo zabavna in z obilo uživanja ob pogledih na spreminjajočo se pokrajino - seveda ob upoštevanju dejstva, da se v Laosu z motorjem lahko ustaviš dobesedno kjerkoli.