Spet me je zagrabilo

Po preseženi stotki sem se počutil popotniško izpraznjenega, kar naenkrat v meni ni bilo preganjavice in brez potnih dlani sem lahko gledal fotke z oddaljenih krajev. Po pravici povedano mi je bilo doma zelo udobno, čisto nikamor me ni vleklo in dolge mesece nisem prišel dlje kot do Rovinja. Živ dolgčas, a sem neskončno užival v supanju, jadranju, kolesarjenju, celo hoji.
V pozni jeseni pa sem kolesaril ob letališki stezi in.......
..... sedaj bi morale slediti vsaj ene tri strani globokega razmišljanja o notranjem glasu, o klicu, ki je preglasil hrup letalskih motorjev... Eh, tega še sam za sabo ne bi bral, kaj šele, da bi to storil kdo drug ;)
Torej skrajšano - zagrabilo me je.
Kam? Dilema, ker o potovanjih sploh nisem razmišljal.
Še sam ne vem zakaj, a pogled na zemljevidu mi je pogosto obstal na Laosu.
Ja, v Laosu mi je bilo vedno prijetno in odločitev je padla za še en obisk. Ampak kam v Laosu? Sever že kar nekaj poznam....Pogledam shranjene povezave (ko med brskanjem po spletu naletim na kaj popotno zanimivega, si shranim povezavo) in se spomnim na hvalospeve o vožnji z motorjem v centralnem delu. Nekaj dni nadaljnega raziskovanja in ugotovim, da bi mi par dni samostojne vožnje po kraški pokrajini povsem ustrezalo. Kljukica.
Ampak jaz bi šel še kam drugam. Na jug? V Kambodžo? Se že skoraj odločim, a si po kakih dveh tednih spletnega brskanja premislim in pogledam v povsem drugo smer. Vietnam. Ja, Vietnam mi je tudi všeč. Gledam variante kako bi vso pot opravil po kopnem, a si spet premislim, ker si mi ne da ukvarjati z vizo.
Ure in ure in ure in ure brskanja po spletu, prebiranja blogov, forumov, gledanja fotk, "sprehajanja" po StreetViewu in našel sem nekaj povsem izven ustaljenih turističnih poti, kar bi moralo zadostiti moji razvajeni popotniški duši.
S pogledom nazaj lahko potrdim tezo o zadoščenju in ugotovim, da se je (ogromen) vložen čas in trud poplačal.

In sem šel.
Letalska karta je bila cenovno in časovno ugodna, pot sem začel 8km od domačega dvorišča, postanki na letališčih kratki, več kot zadovoljivo udobje na prvem dolgem letu.
Eh, vsega lepega mora biti enkrat konec :( Pa ne mislim (le) na ogaben letalski obrok (zelo redko se zgodi, da bi mi bila letalska hrana všeč (Turkom in Francozom se uspe vsaj približati normalno prebavljivim obrokom), a pri Etihadu so uspeli pri meni zasesti prvo mesto po nepriljubljenosti (vsi obroki, ki sem jih dobil na štirih dolgih poletih so bili katastrofalno slabi, najslabši).
Kolikšna je verjetnost, da se med skoraj 400 potniki (Boeing 777-300ER) k tebi vsede tip, ki potrebuje podaljšek za varnostni pas in kolikšna je verjetnost, da poleg tega še pred tabo sedita dve LGBTWTF, ki tudi potrebujeta dodaten meter pasu?
V mojem primeru 100%. Ne, ni bil udoben let. Tudi zabaven ne, ker je sosed že na začetku začel šariti po mojem zaslonu in ga 2x celo ugasnil.  Zelo naglas: "&%$/"*&", tako da sva bila deležna začudenih pogledov vseh okoliških vrst, a vsaj kasneje sem imel mir.
Bangkok. Od zgodnjega dopoldneva do večera, a drugače ni šlo, ker mi je bila edina sprejemljiva povezava do Laosa nočni avtobus.
Po -15 (in še manj) stopinjah C doma, v dobro ogreto (+36) mesto :(
Sky train, metro, taksi do bus postaje, nakup vozovnice, oddaja prtljage, moto taksi, sky train in v zavetje klimatiziranih trgovskih centrov (sem sicer vmes šel še malo naokrog, a ne za dolgo, ker sem se ves preznojen hitro spomnil, da bo umivanje in preoblačenje mogoče šele naslednji dan opoldan).

VIP deluxe AC nočni bus do Nakhon Phanona. Sicer dosti slabše od južnoameriških cama busov, a bistveno bolj udobno od zadnjega poleta. Prtljago sem z enega busa dal na drugega, se malo pretegnil in že odpeljal do tajsko-laoške meje. Počasi, počasi... urco in pol.... in sem prišel čez vse kontrole, oddal vse izpolnjene formularje, dobil vse žige... na koncu še poziral cariniku pri skupinski fotki in moj prvi cilj: Thakhek.