Nuwara Eliya - don't waste your time

Pred slabimi dvesto leti so Britanci med ceylonskimi hribi in čajnimi plantažami osnovali mestece, kot zatočišče za svoje javne uslužbence in plantažnike.
Nuwara Eliya (v prevodu tako mesto na planoti, kot tudi mesto svetlobe) je bila bolj znana kot Little England.

Pri svojem prvem obisku, pred petnajstimi leti, sem jo tudi jaz spoznal po kolonialni arhitekturi, po mirnosti, odmaknjenosti od nižinske kaotičnosti, pa tudi po hladno deževnem vremenu.

Tokrat pa je bilo povsem drugače - vsaj zame v zelo negativnem smislu.
V centru mesta sem imel na trenutke enake občutke kot v Delhiju, Cairu ali Dhaki - gneča, hrup, umazanija...

Kolonialno arhitekturo so zamenjali betonski "hoteli" (s "hotelom" domačini imenujejo restavracije) ...

... še napisi niso odražali niti britanskih kolonialnih časov, niti samostojnih zaobljenih znakov tamilščine ali singalščine.

Avtobusna postaja = ogledalo mesta (ja, tudi v Kranju ali Ljubljani).

Še "slavni" Bale bazaar je bil povsem spremenjen - z zunanjih stojnic se je preselil v toplo in suho zavetje, prodajni produkti so bistveno slabše kvalitete, prodajalci pa izključno le moški z dolgimi bradami.

Prvotno sem mislil ostati dva dneva, a sem načrt, razočaran nad videnim, hitro spremenil.
Po pekočem in slabem "kosilu" v umazani lokalni restavraciji (ki naj bi bila celo med najboljšimi v mestu) sem si za hitro večerjo izbral preverjeni Pizza Hut - pa do mene pristopi angleško govoreči fant (popotnik) in pravi, da me je videl v Elli.... beseda na besedo... kako pa ti vidiš vse skupaj, kaj ti je bilo všeč...
In na koncu sva združno ugotovila, da Nuwara Eliya sedaj spada v kategorijo: "Don't waste your time".

Čaj, vse naokoli čaj

Običajno sem v svojih zapisih precej zadržan, ker me po letih potovanj pač ne navdušujejo več povprečne stvari, še posebej ne take, ki jih lahko vidiš kjerkoli. Tudi dnevi potepanja po Sri Lanki so bili v glavnem brez presežkov... vse do tega dne.

Že prvi, na začetku še niti ne tako strmi, kilometri so mi dali vedeti, da sem v prav posebnem okolju in da ima tu čas drugačne dimenzije.

"Cesta", bolje rečeno pot, ker je bila tako ozka, da se nista mogla srečati niti dva tuk tuka, se je hitro obrnila proti nebu...

... a še vedno ne tako strmo, kot stezice med čajnimi nasadi.

Če sem bil prejšnje dneve kar nekajkrat razočaran (ali pa vsaj ravnodušen), pa je tokrat navdušenje kar vrelo iz mene. Spet ogromno ustavljanj in neskončno vzdihov "vauuuu".

"Smerokaz" kar nazorno kaže dejansko stanje poti in okolice.

Na vrhu, približno 1950m nad morjem, sem z gospodom Thomasom Liptonom malo pokramljal o čaju :) Gre za Lipton's seat - nazoren spomenik s slavnim Škotom v glavni vlogi, ki je po vsem svetu znan, seveda po čaju (Lipton's tea) in je menda prav na tem mestu večkrat s čajem v roki občudoval okolico.

Verjamem, da je tudi on užival v pogledih, tako kot jaz.

Nazaj dol, kjer sem že med vzponom srečeval ženske s prav posebnimi koši.

Kljub temu, da se je dan bližal polovici svetlega dela pa je na čajnih listih še vedno vztrajala jutranja rosa. Ja, tako podnebje čajevcem nadvse ustreza.

Najprej par fotk od daleč....

... potem sem se pa pridružil obiralkam. Sem ter tja kak nasmešek, a se pri delu niso ustavljale.

Hitro sem ugotovil zakaj - ob poldnevu je očitno čas za oddajo lističev in kosilo.

Nisem jih hotel preveč motiti (se je videlo, da v moji prisotnosti niso sproščene) - še par pogledov naokoli....

... in šli smo vsak svojo pot.

Še postanek v čajni tovarni s slavno preteklostjo.

Kar se slave tiče, je res zgolj le še v starih slikah.

Glede na vse negativne komentarje, ki jih je deležna 10 minutna tura po tovarni in glede na videno v prvih prostorih ter glede na dejstvo, da sem pred leti že bil na podobni (a veliko bolj informativni) turi, sem se tokrat odločil, da ne zapravljam časa in rupij.

Ne morem povedati kakšen čaj pride iz tovarne (poskušanja tako ali tako ni), a z gotovostjo lastnih izkušenj povem, da je ceylonski (ja, še vedno ga reklamirajo pod to "blagovno znamko") čaj na Sri Lanki zelo, zelo dober, če si le vzamete nekaj časa pri izbiri in se ne zadovoljite z ostanki prahu, s katerim polnejo čajne vrečke.

Ella - Nuwara Eliya - Ella - Nuwara Eliya

Kjerkoli in karkoli sem bral o Sri Lanki vedno je bila vožnja z vlakom med Ello in Nuwaro Eliyo med "must do" in vsepovsod besede presežkov glede razgledov in pokrajine.
Časa sem imel dovolj in kjub temu, da je bila ta razdalja v načrtu vožnje s tuk tukom, sem kupil karto za vlak in ga zgodaj zjutraj pričakal.

Dan je bil lep, vlak začuda bolj prazen, kot poln, vožnja sila počasna in priložnosti za fotkanje dovolj - le motivov je manjkalo, ker je bilo 99% potnikov tujcev.

Razgledi pa... kaj pa vem....
No, saj je bilo lepo in pokrajina res razgibana in v bistvu bi bil povsem zadovoljen, če se naslednji dan ne bi peljal s tuk tukom po taisti pokrajini in vse skupaj videl še veliko bolj pristno (s številnimi ustavljanji).

Na končni postaji (Nanu Oya je izhodiščna postaja za Nuwaro Eliyo) sem se hotel le presesti na vlak za nazaj, a povsem neverjetno je vlak iz Colomba prišel pravočasno (več urne zamude so sicer povsem običajne) in mi tako ni uspelo.

Samo pomahal sem lahko...

Malo fotkanja, nakup vozovnice za poznopopoldanski vlak in vožnja do Nuware Eliye (v eni izmed prihodnjih objav).

Popoldan se je vreme skisalo, a se mi je uspelo še pred dežjem vrniti nazaj - vožnja nazaj v turobno, megleno deževnem vremenu ni bila nič kaj fotogenična...

... pa tudi kasneje, ko se je vreme razjasnilo, ni bilo več možnosti za fotkanje, saj je bil vlak tako poln, da mi ni uspelo priti niti do okna.

Naslednje jutro spet brrrrrrm, brrrrrrrm s tuk tukom gori doli v smeri Nuware Eliye.
Izbral sem daljšo, veliko bolj zavito pot, ki pa je bila manj prometna in izredno fotogenična - kar naprej sem se ustavljal in fotkal ali pa samo zrl v čudovito naravo.

Spet se je izkazalo, da je bilo vredno zgodaj vstati in oditi na pot ob zori.

V Haputale sem zavil povsem stran od glavnih prometnic in se zapodil strmo v hrib, med čajne plantaže..