Pred slabimi dvesto leti so Britanci med ceylonskimi hribi in čajnimi plantažami osnovali mestece, kot zatočišče za svoje javne uslužbence in plantažnike.
Nuwara Eliya (v prevodu tako mesto na planoti, kot tudi mesto svetlobe) je bila bolj znana kot Little England.
Pri svojem prvem obisku, pred petnajstimi leti, sem jo tudi jaz spoznal po kolonialni arhitekturi, po mirnosti, odmaknjenosti od nižinske kaotičnosti, pa tudi po hladno deževnem vremenu.
Tokrat pa je bilo povsem drugače - vsaj zame v zelo negativnem smislu.
V centru mesta sem imel na trenutke enake občutke kot v Delhiju, Cairu ali Dhaki - gneča, hrup, umazanija...
Kolonialno arhitekturo so zamenjali betonski "hoteli" (s "hotelom" domačini imenujejo restavracije) ...
... še napisi niso odražali niti britanskih kolonialnih časov, niti samostojnih zaobljenih znakov tamilščine ali singalščine.
Avtobusna postaja = ogledalo mesta (ja, tudi v Kranju ali Ljubljani).
Še "slavni" Bale bazaar je bil povsem spremenjen - z zunanjih stojnic se je preselil v toplo in suho zavetje, prodajni produkti so bistveno slabše kvalitete, prodajalci pa izključno le moški z dolgimi bradami.
Prvotno sem mislil ostati dva dneva, a sem načrt, razočaran nad videnim, hitro spremenil.
Po pekočem in slabem "kosilu" v umazani lokalni restavraciji (ki naj bi bila celo med najboljšimi v mestu) sem si za hitro večerjo izbral preverjeni Pizza Hut - pa do mene pristopi angleško govoreči fant (popotnik) in pravi, da me je videl v Elli.... beseda na besedo... kako pa ti vidiš vse skupaj, kaj ti je bilo všeč...
In na koncu sva združno ugotovila, da Nuwara Eliya sedaj spada v kategorijo: "Don't waste your time".
Ni komentarjev:
Objavite komentar