Plin - rdeča nit Kavkaza

Na vsej poti po Kavkazu sem se srečeval s plinsko instalacijo. Glede na to kako so plinske cevi speljane bi lahko govoril celo o kakšni umetniški instalaciji :)

Cevi se speljane po liniji najmanšega odpora - malo nad površino; tam, kjer je kakšen uvoz pa cevi pravokotno zvijejo in malce dvignejo (ne, ne predstavljam si kaj naredijo, če mora na dvorišče zapeljati tovornjak).
Enak princip postavljanj je tako v mestih, vaseh, kot tudi izven urbanega okolja - ja, na stotine preprek na vsakem kilometru poti (veliko instalacije poteka ob cestah).

Plin uporabljajo tudi kot pogonsko sredstvo za avtomobile - bistveno lažje je najti črpalko s plinom kot z bencinom.
Seveda so na plinski pogon predelali tudi avtobuse, a ker spodaj ni dovolj prostora za tank, so iznašli inovativno rešitev zgoraj.

R. I. P. po armensko

Na potovanjih kar pogosto zavijem tudi na pokopališča, ker na svojstven način odražajo kulturo in običaje dežele, hkrati pa še poskušam pokazati drugo plat "življenja", ki ga običajno ne vidite na razglednicah, turističnih katalogih, pravzaprav niti v popotniških blogih.

Križ kraž

Zamislite si, da ste menih v samostanu nekje v Armeniji v srednjem veku - ni interneta :) ni zabave, "kolegi" so se zavezali k molku, ne znate brati in tako je tudi edina knjiga za vas neuporabna... Kaj vam, poleg molitve, še ostane? Recimo to, da klešete križe....
Mogoče je to res - ne vem. Vem pa, da je Armenija znana po hačkarjih - to so iz kamna izklesani pomniki, najpogosteje s podobo križa.
Ampak, če kak samostan dobro pogledate, hitro opazite, da križi niso samo na samostojnih kamnih, ampak da so jih polne tudi fasade:

Na vseh slikah je lepo viden poseben slog armenskega križa s cvetličnim ornamentom.

Adijo Karabah

Karabah ni prav velik in tako sem z lahkoto v istem dnevu prevozil še dobršen del severnega dela in nadaljeval v Armenijo.

Seveda z nekaterimi postanki - v neposredni bližini Vanka je samostan Gandzasar.

Spet sem bil razočaran nad izredno siromašno notranjostjo.

Tudi cesta me ni navdušila, eh, pa saj sem bil že vajen. Na posnetku je vidna tudi edina bencinska črpalka od Stepanakerta naprej (malo pred Drmbonom) - tako za predstavo kako izgledajo :)

Še en postanek pri samostanu Dadivank.

V armenski različici Wikipedije ga opisujejo z izbranimi besedami: "This is probably the most magical place in all of Karabakh".... no, vsake oči imajo svojega malarja in jaz se nisem prav dolgo zadržal na tem čarobnem kraju.

Še nekaj zavitih in tresočih kilometrov in že sem prišel do mejne kontrole.

Pa še nekaj makadama do prelaza Sotk in adijo Karabah - vstopil sem nazaj v Armenijo.

How bizarre

Lahko rečem, da sem videl že kar nekaj sveta, a dvomim, da sem kje videl kaj tako bizarnega, kot v Vanku.

Iz Stepanakerta sem v dobri uri prevozil slabih 50km in srečal ene tri, štiri avtomobile, potem pa se ustavil pred vstopom v Vank.
Ja, vuko****a v vuko*****i - sredi ničesar (tudi naslednjih nekaj ur vožnje naprej ni bilo ničesar) stoji vasica z nekaj več kot tisoč prebivalci.

V njej pa hotel Eclectica...

... in hotel Sea Stone...

... in umetniške skulpture...

... in noro bizarnih objektov je polno na vsakem koraku.

Avtomobilske tablice, ki so bile včasih na azerbajdžanskih avtomobilih, danes pa krasijo "avenijo" v Vanku so sicer iz druge zgodbe, a vseeno dopolnjujejo bizarnost vasi.
Mi je žal, da nisem pofotkal tudi izgleda vasi.... Aja, čaki, saj prave vasi sploh ni - gre le za nekaj deset hiš, ki so razkropljene po hribu nad hoteloma. Je pa spodaj še nova šola z bazenom - ob trgovini, v obliki leseno pločevinaste lope s cca. 10 kvadratnimi metri površine.
V čem je štos?
V Vanku se je rodil Levon Hairapetian, rusko-armenski "poslovnež", ki je menda obogatel v času ruske energetske privatizacije in si skozi leta nakopičil toliko denarja, da je lahko v svoj rojstni kraj (in tudi drugam po Karabahu) vlagal dolarske milijone.
Ne vem kje je sedaj, a zadnji podatki na spletu kažejo, da so ga Rusi že izpustili iz zapora....

Sovraštvo brez meja

Nikoli nisem razumel ubijanja. Kaj je v človeku, da ubije sebi enakega - svojega soseda ali pa popolnega neznanca?

Tu okoli so bile sledi ubijanja na vsakem koraku, a šele na agdamskem pokopališču sem se zavedel neskončnosti sovraštva med sosedi, mogoče celo med nekdanjimi prijatelji.

Ko sem se doma pripravljal na pot in pregledoval Googlove zemljevide sem tik pred križiščem za Agdam videl napis Akna cemetery (Agdam je sedaj preimenovan v armensko Akno) in v mojem "road booku" se je pojavil zapis: za pokopališčem zavij desno.
Pri zavijanju pokopališča seveda nisem videl, misleč, da gre verjetno za kakšne stoletja stare in s travo preraščene grobove. Nazaj grede pa sem s ceste le opazil, da je med travo in grmovjem neverjetno veliko nekih kamnov... in sem šel pogledat.
Najprej sploh nisem vedel zakaj gre, a ko sem začel brati zbledele napise na porušenih nagrobnikih me je spreletel srh.

Armenci so poleg Agdama uničili in izropali tudi agdamsko pokopališče.
Glede na skope zapise na spletu so se nad pokopališče spravili "šele" tri ali štiri leta po zavzetju mesta - na obsežnem pokopališču nisem videl niti enega nepoškodovanega nagrobnika, niti enega groba, ki ne bi bil oskrunjen.