Skrajni jug

V hotelčku ni bilo žive duše, a na srečo so bila izhodna vrata odprta, da sem se ob svitu zapodil (brez skrbi, bivanje sem plačal prejšnji dan) v megleni hlad. Spet iz Nuwara Eliye prot Elli, tokrat po najkrajši poti.

Ustavljanj je bilo seveda bistveno manj, kot prejšnje dneve, a za take prizore sem si vseeno vzel čas. Prometa je bilo zelo malo in s tuk tukom sva tako hitro premagovala ovinke, da sem v Ello prišel še preden so začeli odpirati restavracije za zajtrk.

Cesto z Elle v dolino sem že poznal, potem so sledili večinoma ravninsko dolgočasni kilometri, pri vožnji po obrobju Lunugamvehera parka sem se zaman oziral za divjimi sloni in tako sem se kar naenkrat znašel pred velikim križiščem pred Hambantoto. Pogled na uro in odločitev, da najprej nadaljujem na skrajni jug otoka.
Pot me je vodila kar krepko stran od obale, tako da ni bilo skominov, da bi se kje ustavil in noge namočil v slano vodo.
No, pri Dondri pa sem vseeno zapustil glavno cesto in se podal na obalo, kjer je skrajna južna točka Sri Lanke.

Ja, valovi so bili iz dneva v dan višji, močnejši in mi dajali vedeti, da se bliža monsun.

Sprehod po okolici in dokazno gradivo (svetilnik v Dondri), da sem po skrajnem severu osvojil tudi skrajni jug.
Eh, ravno toliko sem okusil morje, da sem ugotovil, da je vožnje za ta dan dovolj in da grem le še do bližnje Mirisse, oziroma do Weligame, ki leži v zatišnem zalivu.

No, tudi v zalivu ni bilo kakega pretiranega zatišja. Plavanje je odpadlo, ker sem že po minuti namakanja imel mivko v vseh kožnih porah (in še kje drugje :)). Kljub peskanju je bilo v vodi in na obali prijetno in predvsem sproščujoče. V poznem popoldnevu sem v roke vzel še fotoaparat in zabeležil dogajanje - ja, še ena točka na Lanki, ki je priljubljena med surferji (predvsem tistimi, ki se še učijo).

Ella - Nuwara Eliya - Ella - Nuwara Eliya

Kjerkoli in karkoli sem bral o Sri Lanki vedno je bila vožnja z vlakom med Ello in Nuwaro Eliyo med "must do" in vsepovsod besede presežkov glede razgledov in pokrajine.
Časa sem imel dovolj in kjub temu, da je bila ta razdalja v načrtu vožnje s tuk tukom, sem kupil karto za vlak in ga zgodaj zjutraj pričakal.

Dan je bil lep, vlak začuda bolj prazen, kot poln, vožnja sila počasna in priložnosti za fotkanje dovolj - le motivov je manjkalo, ker je bilo 99% potnikov tujcev.

Razgledi pa... kaj pa vem....
No, saj je bilo lepo in pokrajina res razgibana in v bistvu bi bil povsem zadovoljen, če se naslednji dan ne bi peljal s tuk tukom po taisti pokrajini in vse skupaj videl še veliko bolj pristno (s številnimi ustavljanji).

Na končni postaji (Nanu Oya je izhodiščna postaja za Nuwaro Eliyo) sem se hotel le presesti na vlak za nazaj, a povsem neverjetno je vlak iz Colomba prišel pravočasno (več urne zamude so sicer povsem običajne) in mi tako ni uspelo.

Samo pomahal sem lahko...

Malo fotkanja, nakup vozovnice za poznopopoldanski vlak in vožnja do Nuware Eliye (v eni izmed prihodnjih objav).

Popoldan se je vreme skisalo, a se mi je uspelo še pred dežjem vrniti nazaj - vožnja nazaj v turobno, megleno deževnem vremenu ni bila nič kaj fotogenična...

... pa tudi kasneje, ko se je vreme razjasnilo, ni bilo več možnosti za fotkanje, saj je bil vlak tako poln, da mi ni uspelo priti niti do okna.

Naslednje jutro spet brrrrrrm, brrrrrrrm s tuk tukom gori doli v smeri Nuware Eliye.
Izbral sem daljšo, veliko bolj zavito pot, ki pa je bila manj prometna in izredno fotogenična - kar naprej sem se ustavljal in fotkal ali pa samo zrl v čudovito naravo.

Spet se je izkazalo, da je bilo vredno zgodaj vstati in oditi na pot ob zori.

V Haputale sem zavil povsem stran od glavnih prometnic in se zapodil strmo v hrib, med čajne plantaže..

Nine arch bridge

Nekdanjo angleško prisotnost se na Sri Lanki čuti drugače, kot drugje, saj ni mogočnih kolonialnih zgradb in podobnih arhitekturnih biserov. Je pa v bližini Elle "must see" točka, ki je sicer plod znanja domačina, a je nastala v času vladavine Britancev, pod njihovim neposrednim nadzorom in strokovno pomočjo.

Pravzaprav sem do atrakcije imel najbljižje kar peš, od svojega prenočišča, a sem se vseeno odločil za daljšo in bistveno bolj nenavadno pot.
Na železniški postaji sem za 0,10€ kupil karto do naslednje postaje in se zapeljal do Demodare. Kot je v teh koncih običajno, je imel vlak skoraj uro zamude, ampak saj sem pričakoval... ;)

Zamude je bilo ravno toliko, da so jutranje meglice do cilja povsem izginile.

Vem, da sem ravnal v nasprotju z napisi na tabli, a sem se hkrati držal načela: "When in Rome, do as the Romans do"

Zakorakal sem progo in se pri tem zanašal na vozni red, ki v tem času ni predvideval vlakov in predvsem na domačine, ki sem jih redno srečeval.

Železniški pragovi nikakor niso bili primerni mojemu koraku, povrh pa postavljeni še zelo neenakomerno, tako da sem med urico hojo izustil kar nekaj kletvic, a konec koncev - saj sem si želel drugačno, nenavadno pot. In taka je tudi bila in, mimo kletvic, bilo je super fajn.

To je to.
Nine arch bridge (tudi Bridge in the Sky) je tipičen primer briljantnega arhitekturnega in gradbenega znanja kolonialnega obdobja.

Čez most in slikca nazaj.
Je pa zelooooooo malo možnosti, da vam uspe fotkati most brez ljudi, ker jih je ob in na njem ves čas polno, takih, ki delajo selfije, onih, ki fotkajo za sledilce na IG.... in glede na njihove poze je samo vprašanje časa kdaj bo kdo padel v globino.

Počakal sem na vlak....

 ... in splezal še višje za bolj višinski posnetek (ne, nimam drona in ja, videno, da letijo, čeprav so v neposredni bližini napisi s prepovedjo)