Nine arch bridge

Nekdanjo angleško prisotnost se na Sri Lanki čuti drugače, kot drugje, saj ni mogočnih kolonialnih zgradb in podobnih arhitekturnih biserov. Je pa v bližini Elle "must see" točka, ki je sicer plod znanja domačina, a je nastala v času vladavine Britancev, pod njihovim neposrednim nadzorom in strokovno pomočjo.

Pravzaprav sem do atrakcije imel najbljižje kar peš, od svojega prenočišča, a sem se vseeno odločil za daljšo in bistveno bolj nenavadno pot.
Na železniški postaji sem za 0,10€ kupil karto do naslednje postaje in se zapeljal do Demodare. Kot je v teh koncih običajno, je imel vlak skoraj uro zamude, ampak saj sem pričakoval... ;)

Zamude je bilo ravno toliko, da so jutranje meglice do cilja povsem izginile.

Vem, da sem ravnal v nasprotju z napisi na tabli, a sem se hkrati držal načela: "When in Rome, do as the Romans do"

Zakorakal sem progo in se pri tem zanašal na vozni red, ki v tem času ni predvideval vlakov in predvsem na domačine, ki sem jih redno srečeval.

Železniški pragovi nikakor niso bili primerni mojemu koraku, povrh pa postavljeni še zelo neenakomerno, tako da sem med urico hojo izustil kar nekaj kletvic, a konec koncev - saj sem si želel drugačno, nenavadno pot. In taka je tudi bila in, mimo kletvic, bilo je super fajn.

To je to.
Nine arch bridge (tudi Bridge in the Sky) je tipičen primer briljantnega arhitekturnega in gradbenega znanja kolonialnega obdobja.

Čez most in slikca nazaj.
Je pa zelooooooo malo možnosti, da vam uspe fotkati most brez ljudi, ker jih je ob in na njem ves čas polno, takih, ki delajo selfije, onih, ki fotkajo za sledilce na IG.... in glede na njihove poze je samo vprašanje časa kdaj bo kdo padel v globino.

Počakal sem na vlak....

 ... in splezal še višje za bolj višinski posnetek (ne, nimam drona in ja, videno, da letijo, čeprav so v neposredni bližini napisi s prepovedjo)

Ella

Čeprav imam veliko rajši morje in peščene plaže, pa me je Ella, vasica v hribih in med hribi izredno prijetno presenetila. Pričakovanja so bila sicer nizka, je bilo pa počutje zato toliko boljše. Za dobra dva dneva sem pospravil ključe od tuk tuka, veliko pešačil in se še več vozil z vlaki.

Prvič sem bil na poti deležen tudi dežja (pravzaprav tako malo, da mi ni bilo treba niti odpreti dežnika), čeprav sem bil, glede na sezono, pripravljen na vsaj nekaj neviht.
Je pa na teh fotkah celotno središče Elle - ena ulica, ki je glavna cesta, ki teče skozi vas.

 Vse ostalo pa se rateza daleč navzgor na posamezne hribe v okolici.

Višina in klima sta ravno pravi za uspevanja odličnih čajev in Ella s širšo okolico je polna čajnih nasadev ter majših tovarn za predelavo zelenih lističev.

Navidezno se trudijo biti eko, a so še daleč od želenih rezultatov. Tudi tole turistično naselje naj bi bilo sploh in oh eko - poleg bazenov imajo pristajalno stezo za helikopter, ki vas (hmm, eko?) pripelje v hribe.

Sicer ne namensko, a sem se vseeno obnašal eko in pešačil v hribe, v lovu za razgledi.
Do velikega se mi ni dalo, sem pa "splezal" na Little Adam's Peak.

Ne slona, ne sadeža

V Panami sem že bil (ok, res, da tisti, ki jo oblivata Karibik in Pacifik) zato sem zavil proti hriboviti  notranjosti.

Že pred potjo sem se zavestno odločil, da ne bom obiskal nobenega slonjega "zavetišča" in hkrati pričakoval, da jih bom videl kje v naravi. Opozorilnih znakov je bilo veliko, slonov pa nikjer.

Tole je bilo še najbljižje srečanje ;)
Ne, nisem Bear Grylls in nisem s stiskanjem in okušanjem ugotavljal kdaj je bil slonček tu in kam je šel.

Mi je hitro postalo jasno, da so sloni tu pač nadlega in jim na tresoče načine omejujejo prostor.

Zavoj daleč stran od uhojenih poti in glavnih prometnic do Buduruwagala Raja Maha Viharaya - tisočletje starega budističnega templja (no, tistega  kar je še ostalo) z največjim (stoječim) Budo na otoku.

Potem pa v klanec, v hribe po ovinkih in strmih naklonih, ki jim je bil moj tuktuk zučuda kar lepo kos (mogoče zato, ker sem se že privadil na prestavljanje, hehe)
Ko enkrat vidiš Salto Angel, pa Iguazu in Viktorijine slapove, te taka padajoča voda pač ne more preveč navdušiti. Ok, se je pa prilegel krajši postanek. Slap Rawana.

 Turisti fotkali, domačini pa...

Še nekaj km ovinkov in klancev in ... veselje ob pogledu na tablo, ki mi je dala vedeti, da bom lahko jedel "westan" food :)

A je bilo veselja hitro konec, ko sem ugotovil, da gredo vse ceste in uli(či)ce strmo navzgor in da nikakor ne morem najti izbranega hostla (ja, sem se kar pošteno oznojil med manevriranji po teh klancih).
Očitno pa je bilo neuspešno iskanje dobro zato, da sem potem našel prijetno sobico, do katere je vodil položen klanec, vse glavne stvari (restavracije, trgovine, železniško postajo, nenazadnje tudi izhodišče za pohode po okolici) sem imel na dosegu kratkih sprehodov, pa še tuktuk je bil na varnem in pod streho.

Aja - pa novega prijatelja sem dobil ;)
Še nisem napisal: prišel sem v Ello.

Beach boys and girls

Arugam Bay (po domače Arugam Kudah) je med tujci znan predvsem kot eno najboljših mest (večinoma ga uvrščajo celo na prvo mesto) za surfanje na valovih na Sri Lanki.

Whiskey Point ni ravno primeren za popolne začetnike.

Drugače je v samem centru Arugam Baya in tu se že tik po svitu zbirajo množice uka željnih surferjev. Ne najdem pravih izrazov v slovenščini, a kraj velja za zelo "laid back", "easy going", "relaxed" - skratka, obiskovalci razen surfanja ne počnejo kaj zelo veliko razburljivega - ok, če izvzamem večerna žuriranja, pa še ta propagirajo le z "good vibe".