V Buhari so naju za konec hoteli napeti še glede vozovnic za vlak (ja, ni problem, jih bomo prinesli - potem pa tik pred zdajci - sori, blablabla kart ni blablabla), a sva potem stvari vzela bolj resno v svoje roke in na železniški postaji dobila vozovnici v polnem vlaku do Samarkanda.
Opoldanska svetloba ni bila primerna za fotkanje veličastnega Registana (da o ceni vstopnice raje (še) ne govorim)...
... in zato sva se po ozki stezici napotila proti manj slavni mošeji Bibi Khanym (Khanum, Khanim, Khanjim).
O mošeji menda kroži več zgodb in legend - ena (sicer romantična, a povsem neverjetna) je ta, bolj verjetno je to, da je veliki Timur (v najboljših časih je vladal ozemlju od Damaska do Delhija) hotel nekaj sila veličastnega na svojem dvorišču. Ob silni naglici pri gradnji pa je bila le ta preveč površna (hmm, kot bi gradili naši gradbinci) in skozi tedne in stoletja je od mošeje ostalo bore malo (po potresu 1897 pa še manj).
Začuda so l. 1974 (v trdih časih Sovjetske zveze) začeli popolno rekonstrukcijo in to kar je sedaj vidno (tudi na mojih fotkah) je povsem nova zgradba.
Aja - mošeja se imenuje po Timurjevi ženi (še niste prebrali tiste zgodbice v povezavi?)
Že od majhnih nog, v bistvu od koder mi seže spomin, mi je bilo domače dvorišče premajhno. In sem se šel potepat. To delam še danes...
Prikaz objav z oznako Buxoro. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Buxoro. Pokaži vse objave
Javni sektor dela
Si predstavljate, da bi pred ljubljanskim Kliničnem centru medicinske sestre in zdravniki čistili okolico, kosili travo in odstranjevali plevel?
No, nekaj takega se je dogajalo v Buhari.
No, nekaj takega se je dogajalo v Buhari.
Buxoro - Bukhara - Buhara
... me je na prvi (hiter in bolj površen) pogled spominjala na Isfahan, predvsem zaradi arhitekture.
Z zelenomodrimi ploščicami obdane kupole, cel kup ornamentov in velike arabeske... Očitno so tu poleg svile tovorili še marsikaj drugega.
Prvi arhitekturni pregled mesta sva naredila kmalu po prihodu, a fotoaparata praktično nisem uporabil, ker bi bilo zaradi močne svetlobe vse prežgano. Nasploh sem imel čez celotno potovanje probleme z iskanjem prave svetlobe - očitno je pozno pomladansko sonce tu že zelo močno.
V upanju, da bo zjutraj bolje, sem že navsezgodaj prijel za kljuko medrese Miri Arab.
Pobiralci vstopnin so še spali, tudi za domačine je bilo še prezgodaj, turistov pa itak ni bilo in medreso sem imel samo zase. Fajn, spokojno sprehajanje, a za fotkanje nobenih užitkov, ker sem se spopadal tako s svetlobo, kot s senco - in bitko očitno izgubil :(
Tudi pred vhodom v medreso, pri mošeji in minaretu Kajlan (Kaylan, Kalon) je bila zgodba enaka.
Pa še popoldanski boj s svetlobo in senco.
Po Murhpyju sem ob krajevnih znamenitostih vedno takrat, ko jih kaj prenavljajo :(
Če jih ne prenavljajo, je pa pred njimi cel dan parkiran avto. Medresa Abdulaziz Kan.
Še ena šola (medresa): Čor (Chor) Minor. V najboljših časih jih je bilo menda v Buhari več kot sto.
Največja stavba pa je trdnjava Ark, ki je skozi stoletja nudila utrjeno zavetje domačim vladarjem.
Seveda to še zdaleč ni vse, saj se v mestu na vsakem koraku srečaš s kako arhitekturno, zgodovinsko znamenitostjo, tako da ni čudno da je Buhara na seznamu Unescove kulturne dediščine.
Z zelenomodrimi ploščicami obdane kupole, cel kup ornamentov in velike arabeske... Očitno so tu poleg svile tovorili še marsikaj drugega.
Prvi arhitekturni pregled mesta sva naredila kmalu po prihodu, a fotoaparata praktično nisem uporabil, ker bi bilo zaradi močne svetlobe vse prežgano. Nasploh sem imel čez celotno potovanje probleme z iskanjem prave svetlobe - očitno je pozno pomladansko sonce tu že zelo močno.
V upanju, da bo zjutraj bolje, sem že navsezgodaj prijel za kljuko medrese Miri Arab.
Pobiralci vstopnin so še spali, tudi za domačine je bilo še prezgodaj, turistov pa itak ni bilo in medreso sem imel samo zase. Fajn, spokojno sprehajanje, a za fotkanje nobenih užitkov, ker sem se spopadal tako s svetlobo, kot s senco - in bitko očitno izgubil :(
Tudi pred vhodom v medreso, pri mošeji in minaretu Kajlan (Kaylan, Kalon) je bila zgodba enaka.
Pa še popoldanski boj s svetlobo in senco.
Po Murhpyju sem ob krajevnih znamenitostih vedno takrat, ko jih kaj prenavljajo :(
Če jih ne prenavljajo, je pa pred njimi cel dan parkiran avto. Medresa Abdulaziz Kan.
Še ena šola (medresa): Čor (Chor) Minor. V najboljših časih jih je bilo menda v Buhari več kot sto.
Največja stavba pa je trdnjava Ark, ki je skozi stoletja nudila utrjeno zavetje domačim vladarjem.
Seveda to še zdaleč ni vse, saj se v mestu na vsakem koraku srečaš s kako arhitekturno, zgodovinsko znamenitostjo, tako da ni čudno da je Buhara na seznamu Unescove kulturne dediščine.
Uzbeški som - sum
Ne vem, če sem že kdaj v življenju imel tako veliko bankovcev v žepu, a občutek vseeno ni bil prav nič prijeten.
V teoriji so v deželi v obtoku bankovci od 10 do 1000 somov (sedaj so jih menda izdali tudi za 5000), v praksi pa imaš probleme že s tisočaki - kar pomislite kako je s štetjem denarja npr. za nakup dveh vozovnic za vlak (dobrih 60000 somov).
V Buhari sva (na črnem trgu) zamenjala 200$ in si oba napolnila vse žepe - je ni denarnice, ki bi sprejela 550 bankovcev in tudi če bi menjala v banki (uradno in legalno, a le zakaj, če tega nihče ne počne) bi še vedno dobila 413 tisočakov.
So pa Uzbekistanci pravi mojstri pri štetju denarja - prsti jim med bankovci tečejo enako hitro, kot naše naprave za štetje denarja. Je bilo prav zanimivo opazovati, ko je en ata pripeljal celo (razširjeno) familijo v restavracijo in potem plačal večerjo. Dve, tri sekunde in že je imel pripravljen denar, v naslednjih dveh pa natakar preštetega (in ja, šlo je za kar zajetne kupčke).
Nateg(ovanja)
Skozi potepanja sem se že povsem navadil, da me poskušajo na vsakem drugem koraku opehariti, praktično vsepovsod po svetu, izjemi sta bili mogoče do sedaj le Laos in Iran in tako tudi za Uzbikastan nisem pričakoval, da bo kaj drugače.
In res. S šoferjem, ki naju je peljal z letališča v mesto sem se vnaprej dogovoril za ceno, a je kljub temu celo pot nekaj jamral (po rusko), češ, da hoče več, ker je več km, kot je mislil. Ja, dragi Uzbek, saj sem ti že na letališču povedal in pokazal kam hočem in si se delal, da veš kje je to (že ničkolikokrat videno in potem v Uzbekistanu še v vsakem mestu na novo doživeto). Ko je ene šestnajskrat pogledal na moj zemljevid, se je nekje le odločil, ustavil in rekel, da je hostel za vogalom in da s svojo mašinko zaradi slabe ceste ne more do tja. Ja, ja, pa jade. Poznam te fore. Pojdi ti lepo kar z mano in mi pokaži ta pravo hišo. Seveda je ni bilo za vogalom, niti za drugim, tretjim in četrtim ne. Veliko spraševanja, nazaj v avto in po mestu naokrog nekam povsem drugam. Tokrat mu je uspelo pripeljati do peš cone v kateri je bil izbrani hostel, a za dogovorjeno plačilo sva se moral kar glasno pogovoriti.
V hostlu pogledam sobo in vprašam za ceno... Halooo. Rad bi zgolj prenočil, ne kupil sobe. Hvala, adijo, ker se sploh ne želijo pogovarjati o kakšni drugačni ceni. Za vogalom je itak še en hostel. Soba manj privlačna, cena enaka, a tu se vsaj da pogajati. Z ubijalskih 65$ se dogovorim za še vedno previsokih 45$, za nekaj, kar v JV Aziji ne bi plačal niti pol.
Nategi so se pa samo še stopnjevali.
Naslednji dan zjutraj vprašam za zajtrk (ki je v Uzbekistanu vključen v ceno sobe). Ja, tamle spodaj v kleti je. A sta bila na zajtrku, naju vprašajo, ko prideva ven. Ja. Jaaaa? Ok, 5$ po glavi. WiFi je bil tudi plačljiv in drugi dan so hoteli zvišati urno postavko in še dodatek za telefoniranje preko neta.
Ne, ni še konec raztezanja :(
In res. S šoferjem, ki naju je peljal z letališča v mesto sem se vnaprej dogovoril za ceno, a je kljub temu celo pot nekaj jamral (po rusko), češ, da hoče več, ker je več km, kot je mislil. Ja, dragi Uzbek, saj sem ti že na letališču povedal in pokazal kam hočem in si se delal, da veš kje je to (že ničkolikokrat videno in potem v Uzbekistanu še v vsakem mestu na novo doživeto). Ko je ene šestnajskrat pogledal na moj zemljevid, se je nekje le odločil, ustavil in rekel, da je hostel za vogalom in da s svojo mašinko zaradi slabe ceste ne more do tja. Ja, ja, pa jade. Poznam te fore. Pojdi ti lepo kar z mano in mi pokaži ta pravo hišo. Seveda je ni bilo za vogalom, niti za drugim, tretjim in četrtim ne. Veliko spraševanja, nazaj v avto in po mestu naokrog nekam povsem drugam. Tokrat mu je uspelo pripeljati do peš cone v kateri je bil izbrani hostel, a za dogovorjeno plačilo sva se moral kar glasno pogovoriti.
V hostlu pogledam sobo in vprašam za ceno... Halooo. Rad bi zgolj prenočil, ne kupil sobe. Hvala, adijo, ker se sploh ne želijo pogovarjati o kakšni drugačni ceni. Za vogalom je itak še en hostel. Soba manj privlačna, cena enaka, a tu se vsaj da pogajati. Z ubijalskih 65$ se dogovorim za še vedno previsokih 45$, za nekaj, kar v JV Aziji ne bi plačal niti pol.
Nategi so se pa samo še stopnjevali.
Naslednji dan zjutraj vprašam za zajtrk (ki je v Uzbekistanu vključen v ceno sobe). Ja, tamle spodaj v kleti je. A sta bila na zajtrku, naju vprašajo, ko prideva ven. Ja. Jaaaa? Ok, 5$ po glavi. WiFi je bil tudi plačljiv in drugi dan so hoteli zvišati urno postavko in še dodatek za telefoniranje preko neta.
Ne, ni še konec raztezanja :(
Nekoč...
.... pred davnimi, davnimi časi je tam nekje daleč na Kitajskem Marko (hmm, al je bil Marco) Polo osedlal kamelo in se s karavano napotil domov.
Najine poti so se sicer večkrat križale, a nedavno nazaj sem se odločil, da mu grem povsem nasproti. Namesto kamele sem izbral letala, vlake, avtomobile in namesto karavane me je spremljala ena sama samcata sopotnica. Ker sem nekako dvomil, da se bova z Markom lahko srečala, sem poti dodal še en namen - pogledati sem hotel, če je na Svilni poti ostalo še kaj žlahtne tkanine.
Kot običajno sem domačo nalogo naredil zelo temeljito: prebral vodiče, pregledal desetine blogov, stotine spletnih strani, prevajal iz ruščine in kitajščine ter si ogledoval satelitske posnetke na Googlovi Zemlji. Tako sva že pred začetkom poti prihranila kar nekaj novcev, saj sem izvedel, da se da uzbekistansko vizo dobiti tudi na letališču v Taškentu. Tega seveda niso vedeli ne na brniškem, ne na carigrajskem letališču in potrebno je bilo kar nekaj prepričevanja in kazanja povabilnih pisem in izpolnjenih viza obrazcev.
Ko sva sredi noči prišla na taškentsko letališče sva bila med redkimi tujci in edina brez vize, a še preden bi sploh lahko pomislil na komplikacije sem zagledal majhno kabino z napisom Visa on arrival. No, bila je prazna, zatemnjena, zaklenjena in minilo je kar ogromno časa (med mojim stalnim prigovarjanjem ostalim uslužbencem), da se je le prikazal nekdo, pokasiral dolarje in v potna lista nalepil vizi.
Ravno prav, saj se je medtem množica prerivajočih se domačinov že premaknila čez večino kontrol in tako sva bila midva deležna bolj hitrih in površnih pregledov. Podatek, ker ni nič neobičajnega, če moraš vso vsebino torb/nahrbtnikov/kovčkov razstaviti na pultu, če ti v denarnici štejejo denar, če ti pregledajo vsebino računalnika ali pogledajo slikce v fotoaparatu.
Tudi taxista sva hitro našla, da naju je prepeljal na drugo stran letališča, na domači terminal, kjer naju je spet čakala kontrola, preverjanje potnih listov, viz in letalskih kart, potem pa čakanje do jutra v povsem prazni letališki stavbi.
Polet s "posebno izdajo" Iljušina (na rednih linijah jih je menda le osem - šest v Uzbekistanu) in že sva bila v enem izmed najbolj znanih (in znamenitih) mest na Svilni poti, v Buhari.
Fotografija slike (olje, platno), kot jih prodajajo na taškentskih ulicah (no, v bistvu zgolj na eni).
Najine poti so se sicer večkrat križale, a nedavno nazaj sem se odločil, da mu grem povsem nasproti. Namesto kamele sem izbral letala, vlake, avtomobile in namesto karavane me je spremljala ena sama samcata sopotnica. Ker sem nekako dvomil, da se bova z Markom lahko srečala, sem poti dodal še en namen - pogledati sem hotel, če je na Svilni poti ostalo še kaj žlahtne tkanine.
Kot običajno sem domačo nalogo naredil zelo temeljito: prebral vodiče, pregledal desetine blogov, stotine spletnih strani, prevajal iz ruščine in kitajščine ter si ogledoval satelitske posnetke na Googlovi Zemlji. Tako sva že pred začetkom poti prihranila kar nekaj novcev, saj sem izvedel, da se da uzbekistansko vizo dobiti tudi na letališču v Taškentu. Tega seveda niso vedeli ne na brniškem, ne na carigrajskem letališču in potrebno je bilo kar nekaj prepričevanja in kazanja povabilnih pisem in izpolnjenih viza obrazcev.
Ko sva sredi noči prišla na taškentsko letališče sva bila med redkimi tujci in edina brez vize, a še preden bi sploh lahko pomislil na komplikacije sem zagledal majhno kabino z napisom Visa on arrival. No, bila je prazna, zatemnjena, zaklenjena in minilo je kar ogromno časa (med mojim stalnim prigovarjanjem ostalim uslužbencem), da se je le prikazal nekdo, pokasiral dolarje in v potna lista nalepil vizi.
Ravno prav, saj se je medtem množica prerivajočih se domačinov že premaknila čez večino kontrol in tako sva bila midva deležna bolj hitrih in površnih pregledov. Podatek, ker ni nič neobičajnega, če moraš vso vsebino torb/nahrbtnikov/kovčkov razstaviti na pultu, če ti v denarnici štejejo denar, če ti pregledajo vsebino računalnika ali pogledajo slikce v fotoaparatu.
Tudi taxista sva hitro našla, da naju je prepeljal na drugo stran letališča, na domači terminal, kjer naju je spet čakala kontrola, preverjanje potnih listov, viz in letalskih kart, potem pa čakanje do jutra v povsem prazni letališki stavbi.
Polet s "posebno izdajo" Iljušina (na rednih linijah jih je menda le osem - šest v Uzbekistanu) in že sva bila v enem izmed najbolj znanih (in znamenitih) mest na Svilni poti, v Buhari.
Naročite se na:
Objave (Atom)





























