... me je na prvi (hiter in bolj površen) pogled spominjala na Isfahan, predvsem zaradi arhitekture.
Z zelenomodrimi ploščicami obdane kupole, cel kup ornamentov in velike arabeske... Očitno so tu poleg svile tovorili še marsikaj drugega.
Prvi arhitekturni pregled mesta sva naredila kmalu po prihodu, a fotoaparata praktično nisem uporabil, ker bi bilo zaradi močne svetlobe vse prežgano. Nasploh sem imel čez celotno potovanje probleme z iskanjem prave svetlobe - očitno je pozno pomladansko sonce tu že zelo močno.
V upanju, da bo zjutraj bolje, sem že navsezgodaj prijel za kljuko medrese Miri Arab.
Pobiralci vstopnin so še spali, tudi za domačine je bilo še prezgodaj, turistov pa itak ni bilo in medreso sem imel samo zase. Fajn, spokojno sprehajanje, a za fotkanje nobenih užitkov, ker sem se spopadal tako s svetlobo, kot s senco - in bitko očitno izgubil :(
Tudi pred vhodom v medreso, pri mošeji in minaretu Kajlan (Kaylan, Kalon) je bila zgodba enaka.
Pa še popoldanski boj s svetlobo in senco.
Po Murhpyju sem ob krajevnih znamenitostih vedno takrat, ko jih kaj prenavljajo :(
Če jih ne prenavljajo, je pa pred njimi cel dan parkiran avto. Medresa Abdulaziz Kan.
Še ena šola (medresa): Čor (Chor) Minor. V najboljših časih jih je bilo menda v Buhari več kot sto.
Največja stavba pa je trdnjava Ark, ki je skozi stoletja nudila utrjeno zavetje domačim vladarjem.
Seveda to še zdaleč ni vse, saj se v mestu na vsakem koraku srečaš s kako arhitekturno, zgodovinsko znamenitostjo, tako da ni čudno da je Buhara na seznamu Unescove kulturne dediščine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar