Gori, doli, naokoli...

Preživljanje časa ob Inleju še zdaleč ne pomeni, da si vsak in ves dan na jezeru - mi smo se nekega lepega dne (na srečo so bili vsi dnevi taki) s kolesi podali na pot ob jezeru.

Dan je bil ravno pravšnji za kopanje.

Spet je bil čas za kuhanje melase - kot prejšnjič KLIK

Še ogled vrtičkov...

... in na drugo stran.

Ta oranžni

Ja, o menihih je govora (čeprav so njihova oblačila v Burmi bolj rdečkasta, kot oranžna).
Pri prejšnjem obisku samostana Shwe Yan Pyay sem jih "imel le zase", a kot rečeno, stvari so se spremenile, pa tokrat smo prišli do njih šele ob koncu pouka... Skratka - nimam kaj pokazat, le par fotk :(
Tako je bilo prejšnjič: KLIK, KLIK1
Tokrat pa:

Tudi z jutranjega "lova" nimam fotk, ki bi bile za pokazat.Sem se preveč zanašal na pretekle in preleno fotka.
Jutranje fotke s prejšnjega obiska: KLIK

Nyaungshwe

Pred tremi leti sem potožil (KLIK), da bi bil Nyaungshwe lahko drugačen, a si takrat niti slučajno nisem mislil kako hitro in v kakšno smer se bo spremenil.

Stare hiše sicer še vedno stojijo....

... vendar pa na vsakem koraku rastejo nove, nesorazmerno velike in prav nič okolici ustrezne.

Ja, vas se je spremenila.
Elektrika je že skoraj stalnica, prav tako nekaj cestne razsvetljave (sredi vasi je postavljen celo semafor), internet (še vedno počasen) v vsakem prenočišču, nove hiše z vso moderno (za azijske razmere) opremo...
Ampak domače testenine in sveži sokovi so pa še vedno na jedilnikih ;)

Na svidenje Inle

Uf, se je pa nabralo enih fotk z Inleja. Ja, meni je zelo všeč in tudi fotogenično se mi zdi. Zato tudi nasvidenje in ne adijo ;)

Preden se poslovim pa še malo o vasi Nyaungshwe. Če ne bi bila v Burmi, bi bila tipično backpackersko središče. Vsaka druga, tretja hiša je restavracija, agencija, izposojevalnica koles ali gostišče (guesthouse). Na vsakem koraku se lahko dogovorite za takšno ali drugačno turo s čolnom po jezeru, zjutraj obiščete lokalno tržnico, zvečer pa skupaj z domačini posedate ob dobrotah z žara.
Zakaj pa tisto: "Če ne bi bila v Burmi"?
Gostišča so zelo skromna, še posebej, če upoštevamo velik porast cen v zadnjem času. Stene iz pletenih palminih listov skozi katere se (dobesedno) sliši celo sosedovo dihanje, kopalnice, kjer je topla voda bolj izjema, kot pravilo, luč takrat, ko je elektrika ali pa ob ropotanju dieselskega agregata.
Ja, elektrika ni samoumevna. Ni ulične razsvetljave, ni nočnega rajanja, internetna povezava (kadar je elektrika in kadar net dela) je taka, kot iz časov modemov 14400 (poznavalci veste o čem govorim, za ostale pa poenostavljeno: zelooooooo počasi).
To je pač burmanska realnost. A na stvari je treba gledati predvsem s pozitivne strani.
V restavracijah dobite doma narejene rezance, njoke in še kup drugih testenin, večerjate ob svečah, za zajtrk dobite sveže (lokalno, a za nas eksotično) sadje, razvajajo vas s sveže zmiksanimi sokovi, zjutraj z lahkoto vstanete pred sončnim vzhodom (no, vsaj jaz sem komaj čakal, da sem ušel iz hladne in mračne sobe), za drobiž (manj kot 1€ na dan) si izposodite kolo za raziskovanje okolice ...
Meni je bilo všeč in pozitivne stvari (da o uživanju ob fotkanju, vožnji po jezeru in s kolesom ter srečevanji z domačini sploh ne govorim) so krepko premagale tiste manj prijetne.

  

Lastnico guesthousa sem polno zaposlil in po dobri uri lovljenja telefonskih zvez ji je uspelo priklicati Mandalay in Hsipaw in mi rezervirati naslednji prenočišči, s tem, da sem za Mandalay vedel le ime gostišča, saj so bile vse moje izbire in vse rezerve, ki sem jih našel na netu že zasedene.

Njami, še bi mami

Sobota - čas za tržnico

Brez lažne skromnosti - takih tržnic, kot sta bili v Indeinu in Nyaugshweju sem videl že (dobesedno) na stotine, a me še vedno fotografsko pritegnejo. Kakorkoli obrnemo, še vedno so bistveno drugačne od videnega v naši bližnji okolici.

Večinoma se vse dogaja na tleh, del tržnice pa vseeno tvorijo stojnice s strehami, vmes pa polivinilaste ponjave - tokrat za zaščito pred soncem, čez kak mesec ali dva pa pred dežjem.

Verjetno ni treba posebno poudarjati, da so Azijci večinoma bistveno nižji od nas.Od mene pa še posebej. Ponjave pa postavljene ravno prav za njih, meni so pa segale največ tja nekam do vratu. Torej je bilo moje gibanje sila ponižno, ne samo s sklonjeno glavo, sem se moral tudi v hrbtu kar krepko upogniti.

 Gibanje na odprtem delu ni bilo nič lažje. Vseskozi sem moral paziti, da s svojimi velikimi (no, spet za azijske razmere :)) stopali nisem pohodil kake ribe ali tete. Potem pa še vonjave, ki so me prisilile, da sem se vedno znova hodil nadihat na drugo stran tržnice, k sadju, zelenjavi in rožicam.

Ribe so sigurno "sveže".

Definitivno ni strojno, dvomim pa tudi, da gre za ekstra deviško, hladno stiskano.

Ja, pri rožicah je bilo najlepše. Prav neverjetno se mi je zdelo, da so šli šopi rezanega cvetja tako zelo v promet.

Potujoče kovaške "delavnice" (ogenj, oglje, nakovalo, kladivo, klešče, pila) na obrobju tržnice.

Še pred poldnevom se večina trgovanja zaključi in čas je za pot domov.

Good morning Burma

Letališče v Hehu je sredi ničesar in temu primerne so tudi cene prevoza do jezera Inle. Prenočišče s cenejšim prevozom sem si rezerviral že od doma, a me je na letališču, glede na dogodke v Yangonu kar malo stiskalo, še posebej, ker med množico (pri)čakajočih ni bilo nikogar, ki bi se me razveselil. Na hitro sem se že začel ozirati naokrog, da bi našel še koga osamljenega, s katerim bi delil stroške prevoza. No, kakorkoli, najprej je treba ven z letališča, do prašne ceste in parkirišča.
Uf, sreča. Na izhodu zagledam možakarja z napisom Marko. Ja, to sem jaz, it's me, it's meeeeeeee, kar nisem mogel skriti veselja, ki pa ni trajalo dolgo. Možakar mi pokaže na parkirišče čez cesto, kjer je bilo parkiranih nekaj skuterjev in motorjev. Hmmm, kolikor se spomnim je do Inleja kako uro vožnjo, pa še čez hribe. Sr***e, to pa ne bo prav nič zabavno :(
Uf, sreča, še enkrat. Malo stran od motorjev je bila parkirana tudi stara Toyota Corolla. Mimogrede - to je najpogostejši model avta v Burmi. Stara vsaj ene dvajset let, seveda z volanom na desni  (uvoz iz Tajske ali Japonske) in vkup držeča se (hehe, kakšna besedna zveza) s pomočjo žice, lepilnega traku in čudeža.
Nyaung Shwe.
Vasica, par km oddaljena od jezera Inle, ki leži med hribi in skoraj 1000 m nad morjem. Jutra so hladna in meglena, a ker želim videti jutranji "pohod" menihov, je treba vstati še pred zoro.
V laoškem Luang Prabangu je to postalo že prava turistična atrakcija in izgleda, da bo s časom tako tudi tu, saj sem si fotografski prostor moral izboriti med desetino gorečih Japoncev.
Budistični običaj, navada, verska zapoved.... ob zori menihi zapustijo samostane, se napotijo po vasi, ljudje pa jim darujejo hrano.

Kot že napisano - vse skupaj se dogaja ob sončnem vzhodu, ob slabotni svetlobi (kar ni videti - hvala Canon ;)), megli in mrazu. Ja, fotografska je težka ;)