Kje je pa raca?

O Pekingu sem več napisal pri prejšnjem obisku:
KLIK (mesto)
KLIK (mesto, ljudje)
KLIK (mesto, arhitektura)
KLIK (olimpijsko mesto)
KLIK (vlak)
KLIK (zid)
Torej naj bo tokrat samo o hrani ;)

O pekinški hrani je najlažje pisati, če greš zvečer v ulico Donghuamen - KLIK (tako sem jo videl prejšnjič), drugače pa si v mestu brez težav najdete praktično vse vrste svetovne hrane in pijače, le od debeline denarnice pa je odvisno kaj si dejansko lahko tudi privoščite (ne, ni poceni).

Tako pripravljajo...

Bolj običajni prigrizki

in malo manj

Zid, velik zid, kitajski zid, Veliki kitajski zid

Pred (mnogimi) leti sem dejal, da grem nazaj na Kitajsko le še toliko, da si ogledam Veliki kitajski zid, a sem bil od takrat med "rumenimi poševnooki" še dvakrat, a niti približno ne blizu tej dobrih 21 tisoč kilometrov (ja, dobro ste prebrali) dolgi gmoti kamitih zidakov.
V četrto gre rado, še posebej, ker je bil Zid na koncu načrtovane poti.

Kitajske oblike turizma sem se že nekako navadil, tako da me pristop k Zidu ni niti najmanj presenetil.

 

Navkljub vsem pričakovanjem me je bolj presenetila mogočnost in lociranje, pa čeprav sva videla le majhen delček celote.

Obisk Zidu pa ni tako preprosta zadeva, kot bi si kdo sprva mislil. Ok, je lahko, ampak....
Najbolj preprosto bi si bilo v Pekingu plačati (pol)dnevni izlet, ampak zakaj bi preprosto, če gre tudi bolj zapleteno in po ovinkih.
Sam sem se odločil za kombinacijo metroja, pešačenja, medkrajevnih avtobusov in taxija - vse podprto s celo stranjo kitajskih pismenk, ki sem jih med potjo kazal, da se je pot ujela z načrtovano.

Ja, načrtovanje je pomembno, ker se v nasprotnem primeru lahko zgodi tole:

Takole izgleda Zid ob Badalingu (najbljižje Pekingu) ob kakem prazniku.  

Vir: http://www.scmp.com/sites/default/files/galleries/2012/10/05/333.jpg

Tako je bilo pa na moji izbrani destinaciji in ob pravem času (s prvim jutranjim busom iz Pekinga).
Mutianyu je sicer kakšno urco bolj oddaljen od Pekinga kot Badaling, a razlika je očitna.

No, saj turisti so bili, a je bila "gneča" znosna; tako kot tudi dopoldanska vročina (opoldan je že krepko pripekalo in kar malo sem pogrešal stojnice s hladno Coca Colo ;))

Kitajci ne bi bili Kitajci, če ne bi naredili svojsten "sestop" z Zidu.

Na koncu se je bilo vendar treba ustaviti in takrat je prišel tudi čas za razmislek.
Še kdaj na Kitajsko, kljub temu, da je Zid sedaj odkljukan?

Med svojimi popotnimi zapiski, načrti, željami je tudi nekaj kitajskih imen - torej me vleče; po drugi strani pa me ob misli na kitajsko obliko množičnega turizma odvrača.
Kaj pa vem.

Inšalah.

Vozi me vlak v daljave

Že res, da je bil Afrosiyob hiter, a z Intercityjem, ki vozi med Pekingom in obmorskim Tianjinom se ne more primerjati. Predstavljajte si, da za pot od Ljubljane do Kopra porabite le 25 minut - tako je to na Kitajskem... Eh, raje ne pomislim na nadzvočne hitrosti, ko sem se vozil z Mosta na Soči na Bled...

 Železniška postaja bolj spominja na kakšno večje mednarodno letališče.

 Kjub množicam ljudi poteka vse hitro, tekoče in brez zapletov.

Ne, vlak ni le en, jih je kar precej (tudi za druge proge) in med dvema največjima severnokitajskima mestoma vozijo v povprečju vsakih 20-30 minut.

Južnopekinška železniška postaja je vsaj kaj drugega, kot njene sestrice kje na kitajskem podeželju - vseskozi jo čistijo in skoraj nemogoče je najti kakšno smet. Še več, ob vsakem postanku očistijo tudi vlak - znotraj in zunaj.

 Prostorno in udobno, bolj kot v letalu.

Potovalna hitrost. Včasih se je gibala med 330 in 350 km/h, a so jo zaradi varnosti znižali, menda pa je na tej progi rekordni dosežek kar 394 km/h. Zavidanja vredno, ker gre za normalne železniške tire.
Se moram pa vseeno pohvaliti, da sem se na Kitajskem z vlakom peljal še hitreje - pred tremi leti v Šanghaju: 431 km/h.

I am feeling very Olympic today, how about you?

Od olimpijskih iger sem do sedaj "doživel" le tiste v Sarajevu - zgolj par let po koncu, ko so objekti že lepo propadali.
Tako je bilo presenečenje v Pekingu še toliko večje - pet let po koncu Olimpijade so bila prizorišča kot nova in vseskozi se mi je zdelo, da manjkajo samo športniki.

 Med prizorišči je speljana prava avenija, ki pa še danes ni povsem prepuščena prometu.

Arhitektura pa taka, da bo še nekaj let (desetletij) neprekosljiva.

Peking - tretji pogled

Kar pogosto sem se ustavljal na pekinških ulicah, se zazrl v nebo (hmm, bolj v tisto, kar mi je preprečevalo pogled proti nebu) in pritajeno, a navdušeno vzklikal: "Vauuu."
Če sta beton in steklo lahko lepa, potem je Peking res mojstrovina na vsakem koraku.
No, vsaj zame, podeželsko dete, ki nisem vajen galaktičnih tehnopolisov. Fajn za (po)gledat, živeti tu pa ne bi mogel.