Cementerio de trenes

Britanski vpliv je segel tudi v Bolivijo - toliko, da so konec 19. stoletja zgradili železnico, večinoma za potrebe rudarjenja. Domačini se nikoli niso sprijaznili z železno cesto in ko je rudarska industrija tik pred 2. svetovno vojno propadla, je to pomenilo tudi začetek konca železnice.
Številni vlaki so našli svoj rjasti konec na obrobju Uyunija, kjer se pokopališče vlakov iz leta v leto še kar veča.

Uyuni

Uyuni je bil prava vu*****ina - majhno prašno mestece sredi ničesar in samo zaradi davnih trgovskih poti in prav tako davnega rudarjenja se je tu naselilo nekaj ljudi.
Prah je še vedno glavna stalnica - kako tudi ne, če pa je LETNO povprečje deževnih dni 10 (ja, samo deset dni v celem letu dežuje).

Pred slabima dvema desetletjema se je mestece začelo počasi prebujati in nekaj ulic so celo tlakovali. Razlog za prebujanje so bili turisti, ki so "odkrili" bližnji Salar (največje slano jezero na svetu).

Prebujanje zadnjih let pa je bliskovito. Novim hišam kar ni videti konca in po moji oceni (tako čez palec) se je Uyuni od mojega zadnjega obiska pred desetimi leti povečal vsaj še za enkrat.

Priznam, da sem proti vsem pričakovanjem tokrat spet doživel neke vrste kulturnega šoka, a povsem drugačnega, kot bi si mislili.
Pred desetimi leti sta bili v mestecu dve restavraciji, sedaj je v eni ulici ene petnajst pizzerij (jah, vse je po istem kopitu izpred desetletja, le meniji so malce razširjeni, a povsod skoraj identični).

Uf, potem pa še agencije. Pred štirinajstimi leti sta bili dve, pred destimi mogoče pet, šest. Sedaj govorijo, da jih je več kot sto in res je praktično na vsakih vratih kak napis, ki bi lahko nakazoval tako dejavnost. Večina vrat je bila tako ali tako zaprtih (izven sezone), kjer je bilo pa odprto, je šlo pa za mizo, stol in telefon - način turizma, ki deluje po vsem tretjem svetu. Vsi zbirajo potnike, izletnike... potem jih pa pridružijo tja, kjer je že zagotovljena tura.

Letos je Uyuni oplazil (postanek za vse, dirka le za motorje in quade) tudi slavni Dakar in izgleda, da bo posredna reklama prinesal še nove turiste, agencije, pizzerije....

Osrednji del ostaja skoraj nespremenjen...

... le avtobusna postaja je veliko bolj polna.

Kamorkoli greš, od kjerkoli prideš - prah ti ne uide.

Dakarsko do Uyunija

Bolivijo že kar nekaj poznam s prejšnjih potovanj in tako mi je bil kulturni šok v celoti prihranjene. Sicer se pa stvari v zadnjih letih spreminjajo na bolje - pri tem imam v mislih predvsem celotno infrastukturo in ostale elemente, ki delajo deželo turistom prijazno. Jah, posledično pa slaba stran - turistov je vse več, kar preveč.
Villazon je povsem nepomembno mestece, ki se je na turistični zemljevid uvrstilo zgolj zaradi svoje obmejne lege, ki pa jo dobro izkorišča.
Med hojo od mejnega prehoda do avtobusne postaje sem izkoristil za menjavo denarja (številne menjalnice, nič "modrega, sivega, črnega" trga) in z malce truda bi našel tudi bankomat.
Avtobusna postaja kaotična, kot se za deželo tretjega sveta spodobi ;) Številni "kričači" lovijo stranke za vožnje z avtobusi, kombiji in karavani in kar težko se je odločiti za svojega favorita.
Čez par minut imam v žepu vozovnico do Uyunija - za okroglih 5€ za dobrih 8 ur vožnje. Pred vožnje ostane še nekaj časa za topel kakav in skromen sendvič. Mraz je.
Bolivijski vozni park se je v zadnjih letih zelo popravil in na avtobusni postaji so se vrstili veliki avtobusi na katerih se je že na prvi pogled videlo, da so rabljeni prišli iz sosednjih držav in da so jih tu, za potrebe slabih makadamskih cest, za kake pol metra dvignili od tal. Ja, velika glavnina cest v Boliviji je še vedno makadamskih.
Pričakoval sem dolgo in dolgočasno voznjo, a je bila je dolgočasna samo do Tupize, od tam naprej pa prava adrenalinska dogodivščina. Dakarska hitrost in vratolomna vožnja po makadamu, po grebenih, z več 100 metrskimi prepadi na obe strani. Noro lepa pokrajina z večbarvnimi in od erozije razjedenimi hribi, spust v "dolino" (3300 mnm), prečenje številnih suhih rečnih strug, čisto prave peščine in vožnja kot po saharskih pistah.
Se med vrsticami opazi moje navdušenje?;-)
Ko bo priložnost definitivno ponovim, z najetim terencem in fotokamero v roki!!!!!!!!!!