Villazon je povsem nepomembno mestece, ki se je na turistični zemljevid uvrstilo zgolj zaradi svoje obmejne lege, ki pa jo dobro izkorišča.
Med hojo od mejnega prehoda do avtobusne postaje sem izkoristil za menjavo denarja (številne menjalnice, nič "modrega, sivega, črnega" trga) in z malce truda bi našel tudi bankomat.
Avtobusna postaja kaotična, kot se za deželo tretjega sveta spodobi ;) Številni "kričači" lovijo stranke za vožnje z avtobusi, kombiji in karavani in kar težko se je odločiti za svojega favorita.
Čez par minut imam v žepu vozovnico do Uyunija - za okroglih 5€ za dobrih 8 ur vožnje. Pred vožnje ostane še nekaj časa za topel kakav in skromen sendvič. Mraz je.
Bolivijski vozni park se je v zadnjih letih zelo popravil in na avtobusni postaji so se vrstili veliki avtobusi na katerih se je že na prvi pogled videlo, da so rabljeni prišli iz sosednjih držav in da so jih tu, za potrebe slabih makadamskih cest, za kake pol metra dvignili od tal. Ja, velika glavnina cest v Boliviji je še vedno makadamskih.
Pričakoval sem dolgo in dolgočasno voznjo, a je bila je dolgočasna samo do Tupize, od tam naprej pa prava adrenalinska dogodivščina. Dakarska hitrost in vratolomna vožnja po makadamu, po grebenih, z več 100 metrskimi prepadi na obe strani. Noro lepa pokrajina z večbarvnimi in od erozije razjedenimi hribi, spust v "dolino" (3300 mnm), prečenje številnih suhih rečnih strug, čisto prave peščine in vožnja kot po saharskih pistah.
Se med vrsticami opazi moje navdušenje?;-)
Ko bo priložnost definitivno ponovim, z najetim terencem in fotokamero v roki!!!!!!!!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar