Še dobro, da nisem računal na jutranje fotkanje vseh tistih obarvanih hribov saj je bilo zaradi megle vse sivo. Kilometri ovinkaste vožnje proti nebu niso nič pomagali in vse je kazalo, da bo konec sreče z lepim vremenom.
A se mi je sreča z vremenom le nasmehnila in to prav krepko. Na vrhu cikcakanja, na prelazu Abra de Potrerillos (višino vidite napisano na kamnu), je sonce lepo sijalo.
Pogled nazaj - ovinkasta in vzpenjajoča se cesta (ki se uvršča med nevarnejše ceste na svetu -
KLIK) je še vedno povsem v megli. V 17. kilometrih se povzpne za skoraj 2000 višinskih metrov. Cuesta del Lipán.
Na drugi strani pa povsem jasno nebo nad malo manj zavito cesto, ki je bila razen parih tovornjakov z rabljenimi avtomobili iz Čila (cesta vodi proti čilenski meji) povsem prazna.
Spust in ravninski pogled na belino.
Kljub neposredni bližini ene največjih turističnih atrakcij severne Argentine pa so bile gvanake edina živa bitja daleč, daleč naokoli.
Salinas Grandes so sicer res občudovanja velika površina soli, a ko enkrat doživiš belino Salarja de Uyuni, potem so vsa ostala slana jezera bistveno manj zanimiva.
Za nekoga, ki se prvič sreča s slanim jezerom so Salinas "vauuuuu", zame, ki sem prej že dvakrat prečil Salar pa samo "oh" ;)
Sol na Salinasu tudi bistveno bolj izkoriščajo, kot v Boliviji, a v času mojega "obiska" ni bilo nikjer nikogar - mirno sem se sprehajal med kupi soli, tekočimi trakovi in drugo mehanizacijo.
To je zgolj pot za tovornjake naložene s soljo...
... mene pa je pot vodila par km nazaj čez sol, do prvega križišča, kjer je "cesta", ki vodi proti zahodu, proti odmaknjenemu rudarskemu mestecu San Antonio de los Cobres.
Kilometer za kilometrom te "ceste" sem imel v mislih, da so mi v rent a car agenciji odsvetovali vožnjo tu, očitno z razlogom. "Lojtrca" se ni zravnala niti za meter in nikakor nisem mogel najti prave hitrosti, ki bi me ponesla čez grbine. Malce več pritiska na plin in že sem bil na robu počene pnevmatike (ali še česa hujšega).
Na trenutke so se grbinam pridružile še sipine in kot, da to še ni bilo dovolj, sem proti koncu poti naletel na hitro naraščajoč potok (očitno so nekje spustili kakšno vodno zajetje) - le nekaj sekund je odločalo o tem ali mi ga bo uspelo prečiti ali pa bom moral obrniti in se vrniti nazaj (o fotkanju niti pomislil nisem).
O kakšni človeški duši pa niti sledu, le lame so mi dale vedeti, da mora nekje biti tudi njihov lastnik. Vsakič, ko sem na poti videl kakšno (zelo redko) usmerjevalno tablo, sem poskušal izračunati koliko časa bi peš potreboval do najbljižje vasi, če bi mi odpovedal avto. Prav nič prijetne misli na večurno pešačenje ob veliki nadmorski višini in žgočem soncu :(
Na koncu se je izredno slabega makadama nabralo za 111 km, ki sem jih prevozil v dobrih treh urah in pol - torej povprečje 30 km/h. Prav zares sem si oddahnil, ko sem se pripeljal v San Antonio de los Cobres, čeprav me je čakalo še kar nekaj km makadama, saj v zadnjih 200 km praktično ni bilo nobenega prometa (oziroma pomoči v primeru okvare avta).
Tako izgleda pot na satelitskem posnetku. Sredi ničesar, sredi puščave, vseskozi krepko nad 3500 m nad morjem in blizu žgočemu soncu.
Ne, tega ne poskušajte sami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar