Se je pa vse srečno izteklo, avto sem parkiral na bencinski črpalki, šel v mesto na pizzo (zrezkov je bilo dovolj) in spet nazaj čakat na oddajo avta.
Sovražim latinsko ležernost. Ob dogovorjeni uri seveda ni bilo nikogar in ko sem se že odpravil do telefonske govorilnice, se je le pripeljal predstavnik agencije. Vse je bilo ok, le avto je bil potreben temeljitega čiščenja in pranja (pravzaprav sem bil zaprašen tudi sam z vso svojo prtljago).
Na sateliski slikci je prikazana prevožena pot - v treh dneh se jo je nabralo za dobrih 1100 km.
Čez cesto na avtobusno postajo in vsenočna vožnja na sever.
Udobje na avtobusih se je iz vožnje v vožnjo manjšalo in tu doseglo argentinsko dno (o bolivijskih izkušnjah pa v nadaljevanju ;)), ampak kot že tolikokrat, mi je tudi vožnja do zgodnjega jutra, do bolivijske meje minila brez pretresov.
Ko sem že mislil, da se je argentinska zgodba končala in da se le še sprehodim čez mejo, pa me je v realnost povrnila polna avtobusna postaja ljudi, ki so se skrili pred mrazom, medtem, ko so čakali, da bodo mejo med Argentino in Bolivijo odprli.
Malce zoprn občutek, ko ti pred peto uro zjutraj rečejo, da mejo odprejo šele ob osmih, a sem poiskal še druga mnenja. Bila so sila različna in na koncu sem le izluščil resnico, da se to zgodi ob sedmih.
Neprijetno čakanje, postopanje po majhni in zanemarjeni postaji, da se je ura prevesila čez šest, potem pa pot pod noge in v vrsto čakat, da me spustijo ven iz države.
Obmejne La Quiace (razen avtobusne postaje in mejnega prehoda) sploh nisem videl. Medtem, ko sem se prerival v vrsti za prehod meje se je počasi začelo daniti in ob zmagi nad argentinskimi carinskimi birokrati sem vstopil v bolivijsko jutro.
Ne, ne joči Argentina, saj se še vrnem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar