Iz Uzbekistana v Kirgizijo

Uzbekistana je bilo počasi dovolj, čas torej, da zberem svoje kamele in se podam naprej.
Aja, svile do sedaj še nisem našel :(

Šele na poletu od Taškenta proti skrajnemu vzhodu države sem opazil, da dežela ni zgolj ravninska - se je videlo kar nekaj nagrbančenega in celo pokritega s snegom.
Enourni polet do Andijana (Andijon, Andizhan, Andižon, Andižan) nama je prihranil en zelooooo dolg dan (raje dva) vožnje po cestah in obmejno mesto sva dejansko izkoristila zgolj za poceni prehod v sosednjo državo.
Prvo začudenje na letališču: nihče ni prišel do naju, da bi težil s ponujanjem prevoza - prav nasprotno - šele zunaj terminala sem našel skupino moških, ki so se lenobno presedali in za katere sem "sumil", da bi lahko bili taksisti.
Drugo začudenje: kljub temu, da sva bila edina brez lastnega prevoza se mi sploh ni bilo treba truditi s pogajanjem za prevoz - že druga cena je bila sprejemljiva.
Ja seveda, preveč lepo, da bi bilo res v Uzbekistanu.
Takoj, ko smo zapustili urbani del ceste, ki vodi do meje s Kirgizijo, je začel šofer jamrati glede cene in dolžine poti, potem pa ceno podvojil, češ saj imata še nahbtnika. Sprva so bili pogovori še strpni, a sčasoma vse bolj ostri in napeti. Pa stric kar ustavi sredi ničesar in naju napodi ven. Ups. Sedaj se pa začnejo grde besede in nekaj telefoniranja z njegove strani. In se spet peljemo, a sem že dojel, da pot z njim sigurno ne bo več dolga. Imam že skoraj identično izkušnjo iz Toga.
Res. Čez par minut se spet ustavimo in stric iz prtljažnika zabriše najina nahrbtnika.
Ja, saj sem rekel, da že doživeto na drugi strani sveta ;)
Nekaj deset metrov naprej se ustavi avto in takoj mi postane jasno - najin stric je računal, da bo do meje še nabral par potnikov, a se mu ni izšlo in zato se midva preseliva k drugemu stricu, ki je že imel dve potnici.
Nekaj km se drenjamo in potem spet stop in znova presedanje v naslednji avto, ki nas pripelje do konca dolge kolone tovornjakov. Peš slediva sopotnicama iz avta do prvih kontrolnih točk. Sopotnici sta bili kar pravi za sledenje saj sta očitno poznali obmejne organe in tako sva tudi midva relativno hitro (vseeno je trajalo dobro uro) prehajala med kontrolami - pregled potnih listov, izpolnjevanje obrazcev, pregled prtljage, pregled naju, spet potni listi.... Opraviš na eni točki, vse pospraviš, hodiš nekaj deset metrov in ponoviš postopek. Je pa veliko zaposlenih in vsi imajo delo :(

Adijo Uzbekistan!

Na kirgiški meji pa mimo dolge kolone čakajočih (ki se niti niso razburjali) direktno do okenca, kjer so nama požigosali potna lista in to je bilo vse. Presenečenje. Samo ena kontrolna točka, nobenih rentgenov, nobenega spraševanja, nobenega kontroliranja, če je bil prejšnji pregled dovolj temeljit.... Pa še brez raznih povabilnih pisem, rezervacij hotelov, vizumov. Dober začetek.
Brez problemov dobiva prevoz do Oša (Osh) in to v avtu brez sovjetskih korenin.

Taškent - Tashkent

V primerjavi s prej obiskanima mestoma pa se prestolnica ne more ravno pohvaliti s kako "odmevno" znamenitostjo in tudi mesto nasploh ni tako, da bi v njem z veseljem ostajal. Časa sva imela kar nekaj in tako sva se do najbljižjih "must see"-jev ;) odpravila peš.

Ja, stranske taškentske ulice so popolnoma drugačne od tistih širokih cest v Samarkandu.

 A že v prvem parku najdeš ponavljajoči se uzbeški vzorec - dolgo, široko, prazno.

Biser sovjetske arhitekture.

Ta arhitektura je pa malo starejša (16. stol.) - Kukeldaševa šola (Kukeldash medresa) je lepo obnovljena, a povsem brez življenja.

Tam nekje za šolskim vogalom pa stoji ogromna tržnica - Čorsu (Chorsu / Eski Juva) bazaar. Prodajajo praktično vse kar si Uzbekistanec zaželi.

Turistom največ ponujajo some. Ne ribe, pač pa lokalni denar -  "črna" menjava za (predvsem) dolarje kljub prepovedi zelo cveti. Če pa stvar obrnem - turistom je verjetno najbolj zanimiv del z začimbami. Po količini in pestrosti povsem primerljivo s tržnicami v arabskem svetu.

Ker se vse dobi na tržnici, potem očitno ni nobene potrebe po dobri založenosti trgovin. Hm, ali pa gre zgolj za sovjetsko-ameriški model uzbeške novodobne trgovine?

 Po vseh teh ogledih (da o prehojenih kilometrih niti ne govorim) človek postane žejen ...

... in lačen.
Kaj bi vi naročili?

Ne, ni se treba zanašati na jenkijevski fast food. Proti večeru je domača hrana (šiš kebab - recimo, da so to neke vrste ražnjiči) za vsakim vogalom.

Na ulici postavljeni žari so kuhinje, garaže ali dvorišča pa se premenijo v restavracije.

Afrosiyob

Napake iz Buhare nisem ponovil in karti za vlak sem kupil takoj po prihodu v Samarkand, na železniški postaji. Čeprav sem imel vse točne podatke o datumu in uri odhoda, o vrsti in številki vlaka, o potovalnem razredu... pa vseeno ni šlo gladko.
Prvi uslužbenec se je že ob pogledu na dve Japonki pred mano prijel za glavo in začel klicati na pomoč - sodelavko. Ta je znala toliko angleško kot jaz rusko in bilo je ravno dovolj, da je uredila karte za Japonki in naju.
Ker medtem ni bilo več nobenega prihoda ali odhoda vlaka, so železniško postajo (izhode na perone) zaprli in le z veliko truda in prepričevanja mi je uspelo priti nazaj po prtljago in sopotnico.

Za pot do Taškenta sem izbral najnovejši, slabi dve leti star vlak Afrosiyob (španski proizvod Talgo), ki skoraj tristopetdeset kilometrov dolgo razdaljo premaga v dobrih dveh urah.

 Stjuardka/stjuard za vsak vagon - sprejem, kot za I. class v letalu.

Tudi v ekonomskem razredu je bilo prostora toliko, kot v prvem v letalu. Čisto, urejeno, nikjer še vidnih sledi obrabe, nobenega posiljevanja s kakšnimi ruskimi filmi... Fajn! Le pogled skozi okno je bil sila dolgočasen. Spet sama ravnina in uniformirana (eneka hiše) naselja, ki niso mogla skriti revščine. Obratno sorazmerje s širokimi avenijami in ogromnimi betonskimi stavbami v velikih mestih.

Malica in seveda mp3 predvajalnik za krajšanje časa.

Kruh naš vsakdanji

Ne, še zdaleč ni to kar mislite.
Vozička sta res malo čudna (o skladnosti barv in oblačilih raje ne bi) in bi človek na hiter pogled mislil, da je kriza in mraz in pride prav star voziček in odeja čez otroka...

A že za vogalom se izkaže, da gre za nekaj povsem drugega.
Celotna Slovenija ne premore toliko starinskih otroških vozičkov, kot jih v Uzbekistanu vidiš v enem kraju na eni sami tržnici. Pravzaprav je dovolj že ulični vogal in že nastane mala tržnica.

 Ponudba komaj sledi povpraševanju - tam kjer je največja gneča, tam je svež kruh.

Najbolj znan uzbeški kruh je prav tisti iz Samarkanda (po legendah naj bi bil tudi neprimerljiv s kruhom iz drugih mest) in pravilno pripravljen non/nonlari/лепешки (kruh) naj bi bil užiten (in dober) vsaj tri leta - treba ga je zgolj poškropiti z vodo in dati v tandir (ja, podobno ime, kot v Indiji - tandoori - seveda gre za lončeno peč). Menda pa je v zadnjih letih primerna tudi mikrovalovka ;)

Oblike so bolj pestre in dodelane, kot dodatki, vrste in okusi.
Je pa zares dober.

Če imate tandir in bi ga radi poskusili narediti doma:

Registan

V bistvu sem si ga želel videti že zelo dolgo in sedaj sem ga imel tako rekoč pred nosom (prenočišče je bilo oddaljeno zgolj par minut hoje).

Ob prvem foto srečanju me je "pozdravil" policaj, čeprav sem bil lepo za ograjo. Pozdrav ni bil nič kaj prijazen in čeprav sem mu skušal dopovedati, da me od plačljivega dela loči ograja, sem v zameno dobil le grde besede iz katerih sem razbral naj se hitro poberem.

Naslednji dan zjutraj se je zgodba skoraj ponovila, le da sem tokrat vztrajal dalj časa in pazniku v civilu nekako razložil, da bom sigurno kupil vstopnico le pravo svetlobo za fotkanje čakam. Pa še res je bilo.
Jah, to z vstopnino ni prav nič zabavno. Povedali so mi, da z eno karto ne morem noter zjutraj in zvečer, ampak bi moral za vsak vstop kupiti novo.
Vstopnina pa okroglih 1000 somov (pol USD) - za ta domače. Za tujce pa nič kaj okroglih 14400 somov. Prijazno.

Mogoče bi celo plačal dve karti, a glej ga zlomka - celoten trg med tremi medresami je bil zapolnjen z montažnim odrom, ta pa cel dan okupiran z zdolgočasenimi mladenkami, ki so vadile za otvoritev nekega dogodka.
Še potem, ko sem imel karto in se jih je večina že pobrala, sem se močno skregal s pazniki, ki mi niso pustili na oder fotkat. In zakaj sem potem sploh plačal vstopnino?

 Ja, ja, ne gre samo za zunanjost, za trg. Saj je tudi v notranjosti kaj za videti. Lepo.

Žal kaj hitro ugotoviš, da si s plačilom vstopnine poleg ogleda nesinhroniziranih plesalk dobil še možnost ogleda "trgovinic". Zelo žalostno, a notranjost medres so spremenili v kvazi trgovski center s cenenimi spominki.

Tudi bližnji pogled ti kaj hitro pove, da ni vse zlato....

Plesalke in koreografi so končno odšli, s paznikom sem končno dopovedal, da na odru ne bom konkurenčno plesal, ampak zgolj fotkal, a še preden sem se razživel in še daleč pred koncem dneva so policaji zaćeli žvižgati, da je njihov delovnik končan in, da jedokončno čas, da se (spet) poberem.

S tako zaželjeno modro svetlobo ob sončnem zahodu ni bilo nič in preostal mi je le HDRfotošop poskus ovekovečitve krasne znamenitosti.

Razočaran? Zadovoljen?
Kaj pa vem. Glede arhitekture vsekakor navdušen, prav nič pa nad ljudmi. Uzbekistanski turizem se mi je zdel vedno bolj podoben staremu jugoslovanskemu - turisti, vi kar doma ostanite, le denar pošljite.

Prometna gneča

Buhara je bila premajhna (pa še v peš coni sva se v glavnem zadrževala), da bi dokončno sodil, v Samarkandu pa so se moje slutnje potrdile (kasneje v Taškentu pa še okrepile). Govorim o "gneči" v prometu. Je ni bilo. Sploh. Vse ulice (hmm, pa narejene pred desetletji, ko je bilo prometa verjetno še precej manj) so bistveno predimenzionirane. Široke, večpasovne avenije so večinoma prazne ali pa se sem ter tja po njih podita dve Ladi 1300 in kakšen uzbekistanski hibrid Daewooja.

 

Zelo podobno je s pločniki v središču mesta - vseskozi imaš občutek, da si v parku.
Prav posebno poglavje pa so dostopi do letališč, železniških postaj ali pomembnih upravnih stavb. Pred vhodom je vsaj sto metrov praznega prostora, kamor niti slučajno ne moreš s prevoznim sredstvom, še peš gre težko, saj te vedno pričaka prehod skozi majhen kiosk (neke vrste vratarnice), kjer te pregledajo in zaslišijo eni uniformiranci. Prav nič zabavno se ni drenjati na pol kvadrata z dvema ali tremi možakarji, z vso prtljago in iskati potni list, vozovnice in ruske besede. Kako zabavno je šele v dežju..... :(

Siyob bazaar

Poleg mošeje Bibi Khanum že stoletja stoji velika tržnica - Siyob bazaar (Siab bazaar, Sieb bozor) in vsaka pozorna spremljevalka mojega bloga ve, da me tržni vrvež bolj privlači kot s ploščicami obdani kamni.
Torej, ja, takoj sem zavil med stojnice, fotkal, poskušal sadje, oreščke, sladkarije in preizkušal svojo srbohrvaško ruščino.