Thakhek loop 2

Po ogledu jame sem imel ravno še dovolj časa, da sem do mraka pribrzel nazaj do vasice Na Hin. Izbira petzvezdičnih hotelov je bila bolj slaba, zato sem izbral drugo najboljšo možnost: "hotel" Xokxaykham (nimam pojma kako naj bi se to izgovorilo). Lastnik me je bil vesel in mi prijazno razkazal dve (obe?) sobi. Nisem potreboval večje postelje, niti klime (veter, ki je zunaj močno pihal je skozi tisoč špranj dodobra ohladil notranjost), niti škatlastega televizorja s petimi šumečimi tajskimi programi, a sem kljub temu vzel dražjo (8€ namesto 6€) opcijo in še dodatno razveselil lastnika.
Ker sem zapravljal s prenočiščem, si nisem mogel privoščiti večerje z osmimi hodi in sem se zato kar pridružil razširjeni družini za mizo (saj druge možnosti itak ni bilo). Oni so ravno povečerjali jaz pa sem si omislil svoj najbolj preverjen in zanesljiv menu - pražen riž s piščancem (chicken fried rice).
WiFi signala ni bilo, karaok tudi ne, sem se pa dodobra spočil in naspal in ob zori nadaljeval pot.

Na začetku še nekaj dežja, tako da je bila pot čez hribe kar hladna in zaradi splozkega cestišča tudi počasna. Bolj, ko sem se oddaljeval od Na Hina, bolje je kazalo z vremenom, žal pa je hkrati pokrajina postajala bolj enolična.

V Vieng Khamu sem prišel na eno izmed glavnih laoških prometnic, na cesto, ki povezuje jug (Pakse, Savannakhet, Thakhek) s prestolnico Vientiane. Za naše razmere še vedno brez pretirane gneče, zame pa predvsem zelo enolična pokrajina, dolgočasna vožnja, ki mi je bila za kamioni prepočasna (da o smradu ne govorim), stalna prehitevanja pa prenevarna.
Zazrl sem se v zemljevid in čez par kilometrov zavil stran z glavne ceste. Hehe, če mi je blo prej prepočasi, pa se je sedaj zaradi razrite ceste komaj še kaj premikalo.

Za prvih 13 km sem potreboval skoraj celo uro in ko bi moral zagledati Mekong sem se še kar vozil po prahu. Še 13 km vožnje tik ob reki in skozi manjše vasice, ne da bi videl vodo.

Potem sem pa le našel en odcep, ki je vodil v smeri reke.
A namesto vode sem zapeljal v puščavo.

Sušno obdobje je rečno korito močnoooo zožalo in po naplavinah sem se pripeljal povsem do sredine reke, pravzaprav do tajske meje.

Še malo razgibane vožnje in par km pred Thakhekom sem se vrnil na glavno cesto.
Prtljaga v hostlu me je pričakal tam, kjer sem jo pustil (čeprav so rekli, da jo bodo pospravili v skladišče), nikogar ni bilo, da bi mu vrnil motor, pa sem se v miru umil in zapeljal v center na pozno kosilo.

Na bregu Mekonga sem z najboljšim pivom proslavil uspešno izveden krog.


Nekaj dodatnih info, če se boste odločali za izpeljavo kroga.

Izhodišče je seveda Thakhek, ki se sicer ne more primerjati z bolj znanimi turističnimi kraji v Laosu, a se turistična (zaenkrat bolj popotniška) infrastuktura le razvija. V mestu je kar nekaj bolj preprostih prenočišč in z minimalnim trudom tudi hitro najdete kaj za pod zob, seveda pa ne pričakujte prestižnih hotelov ali restavracij.
Če nameravate krog prevoziti s kolesom, ga pripeljite s seboj. Sicer sem videl ljudi, ki so se vozili z izposejinimi kolesi, a so bila vsa primerna zgolj za največ kako uro ali dve vožnje.
Pri motorjih je izbira veliko pestrejša: Nemec vodi izposojevalnico Mad Monkey in pri njemu naj bi bili motorji v najboljšem stanju (je pa najem dražji, kot drugje), Kitajec Wang Wang ima največ motorjev in najnižjo ceno, a menda najslabšo kvaliteto. Potem pa je tu še domačin, gospod Ku, ki ima izposojavalnico poleg Thakhek Lodge - s kvaliteto in ceno med Nemcem in Kitajcem ;)
Na voljo je paleta motorjev od avtomatikov s kakimi 100cc do realativno velikih krosovcev z 250 kubiki. Za motorček (avtomatik ali polavtomatik) s cca. 110-125cc boste odšteli 10-12€ (pri Nemcu še par € več) za dnevni najem. Ob najemu dobite tudi čelado (žal jih je večina zelo slabe kvalitete in majhnih velikosti) in prazen rezervoar :( Cena bencina je pod en €.
Večina motorjev je sicer dovolj velikih za dve osebi, veliko tujcev se tudi vozi v parih, a je to kar utrujajoče in počasno, ker so motorji pač delani za azijske velikosti in teže.
Za pot preaktično ni potrebe po navigaciji, večina se zanaša kar na tak zemljevid, kot je na zgornji fotki. Cela pot je asfaltirana, a žal tudi z luknjami, grbinami, s peščenimi odseki in večinoma poteka skozi vasi - kar pomeni tudi, da je motomehanik vedno blizu. Izjema je odsek čez planoto Nakai, kjer kakih 70km ni ničesar, tudi bencina ne.

Prometa je za naše pojmovanje zelo malo, je pa seveda bistveno drugačen kot pri nas. Večinoma sem srečeval stare in težke tovornjake, ki so tudi na ravnini komaj dosegali 50-60km/h, z bistveno večjo hitrostjo so me prehitevale velike Toyote, daleč najbolj nevarna pa so bila srečavanja z avtobusi (vozijo, kot da je cesta samo za njih). Veliko je tudi okvar, tako da lahko za vsakim nepreglednim ovinkom pričakujete stoječ kamion s prikolico. Mimogrede - veje na cesti imajo enak pomen, kot pri nas varnostni trikotnik - le nikoli ne veš ali so na cesti mogoče že od predvčerajšnjim.
Če izvzamem prometno cesto severno od Thakheka je večinoma vožnja zelo zabavna in z obilo uživanja ob pogledih na spreminjajočo se pokrajino - seveda ob upoštevanju dejstva, da se v Laosu z motorjem lahko ustaviš dobesedno kjerkoli.

Thakhek loop

Gre za povsem popotniško destinacijo / "atrakcijo", za približno 450 kilometrski krog po laoški kraški pokrajini, ki ga prepelješ na najetem motorju, kar nekaj ljudi pa ga je opravilo s kolesi. Med pripravo sem opazil tudi vprašanja kako najti agencijo za izpeljavo kroga, oziroma kako najeti avto, a so taka vprašanja nesmiselna, ker gre za tipično doživetje v smislu "cilj je pot" in le motor in kolo dajeta svobodo, da se ustaviš kjerkoli in da si tempo prilagajaš od kilometra do kilometra.
Večina poti je z zelo malo prometa, cesta je praktično v celoti asfaltna, a sploh ne v stanju, da bi dopuščala nadzvočne hitrosti. Glede na zvok je mojemu motorju najbolj ustrezala hitrost nekje okrog 50km/h, na preglednih delih sem ga gnal 10-20km/h nad cono udobja, po kakšnem klancu navzdol sva poskusila kazalec potisniti proti 90, a se je vsakič iz izpušne cevi začelo opozorilno streljanje. Če k temu dodam še številna zmanjšanja hitrosti zaradi lukenj, grbin, peska in ustavljanja za fotkanje (ali zgolj mirno opazovanje) je na koncu dneva povprečna hitrost 30km/h kar preveč optimistična številka - potem za izračun kilometraže ostane le še spremenljivka, ki odraža število presedenih ur na motorju. Kljub dvema neprespanima in presedenima nočema sem se vseeno počutil dovolj svežega, da sem prvi dan kroga prevozil 295km.

Prve desetine kilometrov potekajo med kraškimi jamami in značilnimi skalnatimi grički - meni sicer ljuba pokrajina, a še zdaleč ne tako slikovita, kot tista, ki sem jo videl na severu Vietnama ali na jugu Kitajske.

Pri Mahaxayu slovo od ceste, ki gre proti vietnamski meji in zavoj na sever na ravnino, ki jo zaznamuje velik vodni kanal regulirane reke Nam Theun in še vrsta manjših izpeljank.

Slabih 20km od vasi, kjer večina potnikov po krogu prvič prenočuje sem zavil v neko drugo vas na (pozen) zajtrk. Krog se načeloma dela v treh ali štirih dneh, ampak to pomeni zares zelo na izi in večinoma s prihodom na dnevni cilj že zgodaj popoldan. Mojemu dvodnevnemu načrtu je šlo v prid to, da sem dan začel ob sončnem vzhodu (kasneje sem videl, da drugi začnejo šele tam nekje med deveto in deseto) in da sem si že prejšnji dan ogledal jamo Tham Nang Ene.
Na fotkah pa tradicionalna laoška hiša in skeletna novogradnja.

Ob ovinkastem vzponu na planoto Nakai sem mislil, da je nekaj narobe z motorjem, saj sem slišal močno brenčanje. Za vsak slučaj sem se ustavil, snel čelado in odkril vir:

Pokrajina je bila (vsaj do izgradnje velike hidroelektrarne pred osmimi leti) zatočišče za številne ogrožene in redke živalske vrste. Prav neverjetno se sliši, da tukaj živijo (so živeli?) divji sloni, tigri, leopardi, giboni (in vsaj še osem drugih, redkih vrst primatov), več kot 400 različnih vrst ptic... Tu so odkrili tudi indokitajsko bradavičasto svinjo, za katero so bili prepričani, da je njena vrsta že izumrla.

Rezultati največje laoške investicije v zadnjem desetletju, največje hidroelektrarne v Laosu, ki veliko večino pridobljene energije izvozi na sosednjo Tajsko. Vodno zajetje hidroelektrarne NT2 ni v kakšnem rečnem koritu, kanjonu, ampak obsega kar 450 kvadratnih km območja, kjer je bil nekoč gozd, polja tudi naselja.
Medtem, ko ena stran hvali svoje celovite okoljske in socialne ukrepe, pa druga opozarja na bistveno zmanjšanje biotske raznolikosti, na poslabšanje kakovosti vode in da je projekt (ne)posredno prizadel 150.000 ljudi.
Slikovita pokrajina, a zastrašujoče, ko se voziš in dobrih 70km ni nobene vasi, nobene opazne infrastukture, le poplavljeno področje (to je bilo v začetku marca, ko je v Laosu sušna doba).

Nekaj manjših vasi in ko je števec na motorju pokazal prevoženih 160km sem se ustavil v Lak Sau, mestecu, kjer se cesta spet približa Vietnamu. Za kosilo hladna Fanta.

Še 30km mimo riževih polj, ki so bila rjavo izsušena in prišel sem do vasice Tha Bak. Če ne bi že vnaprej vedel kaj iščem, bi se mirno odpeljal dalje, tako pa sem poiskal čolne po katerih je vas postala znana.
Veste, da je bil Laos najbolj bombardirana država v zgodovini človeštva in to se je zgodilo v vojni, v kateri sploh ni bil udeležen? Gre za obdobje med 1964 in 1973, ko so Američani ob vietnamski bili še skrivno vojno v Laosu, predvsem z namenom uničiti Vietkongovce in njihove preskrbovalne poti in tako so na deželo zmetali več kot 270 milijonov (predvsem kasetnih) bomb. Za predstavo - kot bi vsakih 8 minut bombnik odvrgel ves svoj smrtnonosni tovor in to 24 ur na dan, vseh 9 let.
"Izkupiček" - Američani niso dosegli svojih ciljev in so se umaknili, pri tem pa "za seboj pustili" okrog 350.000 žrtev (v veliki večini med civilnim prebivalstvom) in še vsaj 250.000 beguncev, ki so zaradi uničenih domov in obdelovalne zemlje zbežali (tudi v ZDA).
Manj znano je, da je v Laosu ostalo okrog 80 milijonov neeksplodiranih bomb in da so te še po koncu vojne povzročile 20.000 smrtnih žrtev in tisoče pohabljenih ljudi.
Da se počasi vrnem k moji poti in vasici....
Azijci so pregovorno znani po svoji spretnosti in praktičnosti in tako so tudi Laožani hitro ugotovili, da neeksplodirane bombe niso le zlo. V Phonsavanu sem videl, da jih uporabljajo za živinsko krmo, tukaj pa iz njih delajo trpežne čolne.
Mimogrede: do sedaj je le okoli 1% (en procent) laoškega ozemlje očiščenega neeksplodiranih bomb.

Preden sem se spustil do Na Hina se mi je odprl pogled po pokrajini, ki jo drugače zaznamuje bujno zelenje in številna riževa polja. Ja, sušna doba je bila na vrhuncu, tako da je bilo v zraku vedno polno prahu in smradu ob sežiganju ostankov poljščin in pri krčenju zaraščenih površin.

Med vožnjo proti jami Konglor mi je kazalec za gorivo s polovice v hipu padel na dno in še preden sem se zavedel, da sem gorivo točil zjutraj, pred kakimi 170-180km, mi je motor ugasnil. Smola.
Sreča pa v tem, da se mi je to zgodilo na začetku vasi in da sem, še preden sem sestopil, ob cesti opazil stojnico s steklenicami od whiskeya. Že videno in preizkušeno ;) V steklenicah je seveda bencin, malenkost dražji, kot na črpalki, a zelo dobrodošel.

Ob treh popoldan sem bil pred jamo in z rešilnim jopičem pripravljen na spektakularno vožnjo... (v nadaljevanju).

Bleščica

Tajci iz Nakhon Phanona in Laožani iz Thakheka se gledajo čez Mekong.... in opazijo veliko razliko.
Tajsko mesto, čeprav bogu za hrbtom, je urejeno, z bleščečimi templji, visokimi poslovnimi stavbami, štiripasovnicami...laoški brat na drugi strani reke pa... no, malo bolj bogu za hrbtom je.
Bankomat na avtobusni postaji seveda ni delal in medtem, ko sem neuspešno kupoval vozovnico za naprej (lahko jo kupiš le na dan vožnje) so se s postaje odpeljali vsi mali tuk-tuki. Ostal je le še "ta velik" (nekaj med motociklom, motokultivatorjem in traktorjem z dolgim kesonom s klopema za ene 8 zahodnjakov ali 48 Azijcev). Sicer je bil že poln, a vedno se še najde prostor :) Kljub temu, da nisem imel niti enega kipa (LAK - valuta) sem barantal za prevoz in ga na koncu polovično plačal z ostankom tajskega drobiža.

Prezgodaj, da bi dobil sobo (eh, če bi se še kako drugače držali pravil). Pa sem poiskal ATM, si privoščil obilen zajtrk, najel motorček, brkljal po spletu in ko se je osebje na recepciji zamenjalo sem dobil tudi sobo.
Ura se je že krepko prevesila čez poldan, a vseeno je bilo še dovolj časa za preizkus mojega motorističnega znanja. Že po prvih kilometrih sem ugotovil, da so amortizerji bolj primerni za kakšno laoško deklino, kot pa za krepkega Gorenjca in da se motor ob nekaj večji hitrosti hitro pregreva. Ne, to ne bo dobra izbira za predvidenih 450km.

V bližini Takheka je kar nekaj kraških jam, a ko enkrat vidiš Škocjanske in doživiš Postojnsko (sem imel privilegij, da sem jo večkrat obiskal povsem neturistično, tudi po drugače skritih in nedostopnih poteh) so postavljeni standardi pač izredno visoki. Tako sem se odločil, da izpustim vse "luknjice" in si ogledam le največjo in hkrati najbolj markantno - jamo Tham Nang Ene.

Azijsko pojmovanje lepote se nekako razlikuje od našega ;)

Sicer sem približno vedel kaj me čaka, a sem bil nad barvitostjo vseeno presenečen.

Predel, kjer si lahko malo spočiješ oči.

Ne, to niso mrtve točke na senzorju mojega fotoaparata, temveč stotine barvnih lučk.

Karkoli že to pomeni :)

Po vrnitvi sem povedal za težave z motorjem in lastnik se je odpeljal na testno vožnjo. Čez dobro uro ga je nazaj pripeljal prijatelj na svojem motorju. Pa sva se zmenila za drugo varianto - za skoraj novo kitajsko repliko Honde Wave, ki je v originalni izvedbi že več kot dve desetletji praktično neuničljiv delovni konj sto tisočev Azijcev.
Do mraka je ostalo še ravno dovolj časa, da sem naredil nekaj testnih km in se zapeljal v center, do male restavracije na bregu Mekonga.
Na eni strani rdeča sonce, ki se je bleščalo v Mekongu in počasi izginjalo, na drugi pa hladna steklenica najboljšega piva na svetu. Čudovit prizor, ki sem si ga res zaslužil ;)

Spet me je zagrabilo

Po preseženi stotki sem se počutil popotniško izpraznjenega, kar naenkrat v meni ni bilo preganjavice in brez potnih dlani sem lahko gledal fotke z oddaljenih krajev. Po pravici povedano mi je bilo doma zelo udobno, čisto nikamor me ni vleklo in dolge mesece nisem prišel dlje kot do Rovinja. Živ dolgčas, a sem neskončno užival v supanju, jadranju, kolesarjenju, celo hoji.
V pozni jeseni pa sem kolesaril ob letališki stezi in.......
..... sedaj bi morale slediti vsaj ene tri strani globokega razmišljanja o notranjem glasu, o klicu, ki je preglasil hrup letalskih motorjev... Eh, tega še sam za sabo ne bi bral, kaj šele, da bi to storil kdo drug ;)
Torej skrajšano - zagrabilo me je.
Kam? Dilema, ker o potovanjih sploh nisem razmišljal.
Še sam ne vem zakaj, a pogled na zemljevidu mi je pogosto obstal na Laosu.
Ja, v Laosu mi je bilo vedno prijetno in odločitev je padla za še en obisk. Ampak kam v Laosu? Sever že kar nekaj poznam....Pogledam shranjene povezave (ko med brskanjem po spletu naletim na kaj popotno zanimivega, si shranim povezavo) in se spomnim na hvalospeve o vožnji z motorjem v centralnem delu. Nekaj dni nadaljnega raziskovanja in ugotovim, da bi mi par dni samostojne vožnje po kraški pokrajini povsem ustrezalo. Kljukica.
Ampak jaz bi šel še kam drugam. Na jug? V Kambodžo? Se že skoraj odločim, a si po kakih dveh tednih spletnega brskanja premislim in pogledam v povsem drugo smer. Vietnam. Ja, Vietnam mi je tudi všeč. Gledam variante kako bi vso pot opravil po kopnem, a si spet premislim, ker si mi ne da ukvarjati z vizo.
Ure in ure in ure in ure brskanja po spletu, prebiranja blogov, forumov, gledanja fotk, "sprehajanja" po StreetViewu in našel sem nekaj povsem izven ustaljenih turističnih poti, kar bi moralo zadostiti moji razvajeni popotniški duši.
S pogledom nazaj lahko potrdim tezo o zadoščenju in ugotovim, da se je (ogromen) vložen čas in trud poplačal.

In sem šel.
Letalska karta je bila cenovno in časovno ugodna, pot sem začel 8km od domačega dvorišča, postanki na letališčih kratki, več kot zadovoljivo udobje na prvem dolgem letu.
Eh, vsega lepega mora biti enkrat konec :( Pa ne mislim (le) na ogaben letalski obrok (zelo redko se zgodi, da bi mi bila letalska hrana všeč (Turkom in Francozom se uspe vsaj približati normalno prebavljivim obrokom), a pri Etihadu so uspeli pri meni zasesti prvo mesto po nepriljubljenosti (vsi obroki, ki sem jih dobil na štirih dolgih poletih so bili katastrofalno slabi, najslabši).
Kolikšna je verjetnost, da se med skoraj 400 potniki (Boeing 777-300ER) k tebi vsede tip, ki potrebuje podaljšek za varnostni pas in kolikšna je verjetnost, da poleg tega še pred tabo sedita dve LGBTWTF, ki tudi potrebujeta dodaten meter pasu?
V mojem primeru 100%. Ne, ni bil udoben let. Tudi zabaven ne, ker je sosed že na začetku začel šariti po mojem zaslonu in ga 2x celo ugasnil.  Zelo naglas: "&%$/"*&", tako da sva bila deležna začudenih pogledov vseh okoliških vrst, a vsaj kasneje sem imel mir.
Bangkok. Od zgodnjega dopoldneva do večera, a drugače ni šlo, ker mi je bila edina sprejemljiva povezava do Laosa nočni avtobus.
Po -15 (in še manj) stopinjah C doma, v dobro ogreto (+36) mesto :(
Sky train, metro, taksi do bus postaje, nakup vozovnice, oddaja prtljage, moto taksi, sky train in v zavetje klimatiziranih trgovskih centrov (sem sicer vmes šel še malo naokrog, a ne za dolgo, ker sem se ves preznojen hitro spomnil, da bo umivanje in preoblačenje mogoče šele naslednji dan opoldan).

VIP deluxe AC nočni bus do Nakhon Phanona. Sicer dosti slabše od južnoameriških cama busov, a bistveno bolj udobno od zadnjega poleta. Prtljago sem z enega busa dal na drugega, se malo pretegnil in že odpeljal do tajsko-laoške meje. Počasi, počasi... urco in pol.... in sem prišel čez vse kontrole, oddal vse izpolnjene formularje, dobil vse žige... na koncu še poziral cariniku pri skupinski fotki in moj prvi cilj: Thakhek.