Taškent - Tashkent

V primerjavi s prej obiskanima mestoma pa se prestolnica ne more ravno pohvaliti s kako "odmevno" znamenitostjo in tudi mesto nasploh ni tako, da bi v njem z veseljem ostajal. Časa sva imela kar nekaj in tako sva se do najbljižjih "must see"-jev ;) odpravila peš.

Ja, stranske taškentske ulice so popolnoma drugačne od tistih širokih cest v Samarkandu.

 A že v prvem parku najdeš ponavljajoči se uzbeški vzorec - dolgo, široko, prazno.

Biser sovjetske arhitekture.

Ta arhitektura je pa malo starejša (16. stol.) - Kukeldaševa šola (Kukeldash medresa) je lepo obnovljena, a povsem brez življenja.

Tam nekje za šolskim vogalom pa stoji ogromna tržnica - Čorsu (Chorsu / Eski Juva) bazaar. Prodajajo praktično vse kar si Uzbekistanec zaželi.

Turistom največ ponujajo some. Ne ribe, pač pa lokalni denar -  "črna" menjava za (predvsem) dolarje kljub prepovedi zelo cveti. Če pa stvar obrnem - turistom je verjetno najbolj zanimiv del z začimbami. Po količini in pestrosti povsem primerljivo s tržnicami v arabskem svetu.

Ker se vse dobi na tržnici, potem očitno ni nobene potrebe po dobri založenosti trgovin. Hm, ali pa gre zgolj za sovjetsko-ameriški model uzbeške novodobne trgovine?

 Po vseh teh ogledih (da o prehojenih kilometrih niti ne govorim) človek postane žejen ...

... in lačen.
Kaj bi vi naročili?

Ne, ni se treba zanašati na jenkijevski fast food. Proti večeru je domača hrana (šiš kebab - recimo, da so to neke vrste ražnjiči) za vsakim vogalom.

Na ulici postavljeni žari so kuhinje, garaže ali dvorišča pa se premenijo v restavracije.