Mal bazaar - nedeljski živinski smenj

Včasih je bil nedeljski bazar v Kašgarju slaven daleč, daleč naokoli, saj je veljal za največjega in najpomembnejšega v osrednji Aziji in poleg domačinov so se ga redno udeleževali trgovci iz prav vseh dežel, ki v imenu vsebujejo *stan.
Stvari se hitro "modernizirajo" in močno spremenijo, še posebej, če imajo pri tem svoje interese Kitajci, pa naj bodo to ekonomski ali politični.
"Pravega", starega bazarja ni več in še najbljižje mu je sedaj Mal bazaar - nedeljski živinski smenj.
V hostlu so nama prijazno dali natančna navodila (v kitajščini in ujgurščini) kako do tja in res je bilo kar zapleteno priti ven iz mesta na nič kaj ugledno lokacijo sejma.

Jutranji prihodi in zbiranje. Videti je bilo vse, od tega, da je nekdo pripeljal samo eno ovco in do več krepko napolnjenih tovornjakov.

Že v zgodnjem dopoldnevu je bilo ljudi (hmm, ne vem, če sem videl več kot pet žensk) toliko, da se praktično ni dalo premikati.

Gneča pri živalih je bila še večja :(

Brušenje škarij za frizerja.

Jp, tisto črno med nogami je ovca v frizerskem salonu.

Mogoče bi še kdo potreboval škarje.

Posebno orodje za zadnje popravke.

Rezultat je več kot očiten.

Seveda pa smisel sejma ni v lepotnem tekmovanju, ampak gre predvsem za trgovanje. Med množico firbcev (ali pa se učijo, vohunijo, motijo pogajanja...) sta prodajalec in kupec, a praviloma je zraven še mediator, ki miri strasti in poskuša stranki v postopku pripeljati h kompromisnemu zaključku :)

Zaključek posla z rokovanjem in izmenjavo denarja.

Na drugi strani bazarja pa brusijo nože za drugačno trgovanje.

Še poplaknemo....

... in čas je za odhod.

Midva sva šla na drugačen, motoriziran način - po avtocesti (no, saj meni je tako izgledala široka betonska cesta s povsem ločenimi pasovi) na moto prikolici. Kako se nakupljeno blago "odpelje" domov se pa tudi vidi na slikci.
Zakaj tako zgodaj s sejma? Ker sva hitela na drugega.
Ampak preden se preseliva še vtis s tega. Nič navdušenja. Veliko trpečih živali, malo priložnosti za fotkanje, skratka nobene romantike, ki bi me pritegnila, prevzela. Ponovno: to ni več Kaši, kot je bil nekoč.
Mimogrede še zanimivost: kljub nepregledni množici živali pa praktično ni bilo nobenih muh in tudi tistega značilnega vonja po živalskem gnoju sploh ni bilo čutiti.