Bog s čopičem v roki

Nekaj jutranjih kilometrov je bilo še makadamskih, a mi je pogled s ceste vedno uhajal proti kaktusom in zasneženim hribom.

Potem pa cesta, ki je v domovini nismo vajeni. Tej 19 km dolgi ravni črti pravijo Recta de Tin-Tin in menda je tu (jasno, da ne asfaltna) že od 15. stoletja (kot del inkovskih poti, ki so vodile čez Ande).

Pa ne za dolgo... Vzpon na in pogled s prelaza Piedra del Molino (3348m).

Križi na vrhu tudi v opomin tistim, ki se neprevidno vozijo gor.

Na srečo je nastradala zgolj pločevina.

Cuesta del Obispo - dobrih dvajset kilometrov makadamskega cikcakanja v dolino.

Potem pa nazaj v Salto in naprej proti severu, po nekakšni kvazi avtocesti mimo Jujuya vse do Tilcare. Pred bližajočo se Veliko nočjo so ljudje množično hodili po takih božjih poteh, visoko v hribe.

Tilcara je tipično severnoargentinsko mestece (no, bolj vasica) z značilno arhitekturo in veliko predanostjo turizmu (številne agencije, prenočišča, restavracije).

Turizem pa se dogaja v okolici.

Slikovite vasice in pokopališča so delo človeških rok.

Tisto, zaradi česar se sem zgrinjajo množice turistov z vseh koncev sveta pa je delo narave.

Če pustimo naravo ob strani in delo pripišemo Bogu, potem lahko rečem le, da se je tu prav izživljal s čopičem v roki. Pa tudi pri kiparjenju je kar malce pretiraval ;)

Nazaj proti jugu do Purmamarce, kjer je bilo v poznem popoldnevu ravno še dovolj časa za sprehod po okolici.

Takoj se je videlo, da je tudi tu deloval "čopič"....

... in kiparjenje. Zgoraj vse krušljivo in skoraj peščeno, spodaj sprijeto, zaobljeno... Domišljije mu res ni manjkalo.

Super sprehod po (spet) izredno slikoviti pokrajini. Pa še prilegel se je po slabih 400 km vožnje.

Še pogleda "od blizu" na pokrajino.

Tik pred mrakom pa še "odkritje" sedembarvnega hriba - Cerro de los Siete Colores.