V hotelčku ni bilo žive duše, a na srečo so bila izhodna vrata odprta, da sem se ob svitu zapodil (brez skrbi, bivanje sem plačal prejšnji dan) v megleni hlad. Spet iz Nuwara Eliye prot Elli, tokrat po najkrajši poti.
Ustavljanj je bilo seveda bistveno manj, kot prejšnje dneve, a za take prizore sem si vseeno vzel čas. Prometa je bilo zelo malo in s tuk tukom sva tako hitro premagovala ovinke, da sem v Ello prišel še preden so začeli odpirati restavracije za zajtrk.
Cesto z Elle v dolino sem že poznal, potem so sledili večinoma ravninsko dolgočasni kilometri, pri vožnji po obrobju Lunugamvehera parka sem se zaman oziral za divjimi sloni in tako sem se kar naenkrat znašel pred velikim križiščem pred Hambantoto. Pogled na uro in odločitev, da najprej nadaljujem na skrajni jug otoka.
Pot me je vodila kar krepko stran od obale, tako da ni bilo skominov, da bi se kje ustavil in noge namočil v slano vodo.
No, pri Dondri pa sem vseeno zapustil glavno cesto in se podal na obalo, kjer je skrajna južna točka Sri Lanke.
Ja, valovi so bili iz dneva v dan višji, močnejši in mi dajali vedeti, da se bliža monsun.
Sprehod po okolici in dokazno gradivo (svetilnik v Dondri), da sem po skrajnem severu osvojil tudi skrajni jug.
Eh, ravno toliko sem okusil morje, da sem ugotovil, da je vožnje za ta dan dovolj in da grem le še do bližnje Mirisse, oziroma do Weligame, ki leži v zatišnem zalivu.
No, tudi v zalivu ni bilo kakega pretiranega zatišja. Plavanje je odpadlo, ker sem že po minuti namakanja imel mivko v vseh kožnih porah (in še kje drugje :)). Kljub peskanju je bilo v vodi in na obali prijetno in predvsem sproščujoče. V poznem popoldnevu sem v roke vzel še fotoaparat in zabeležil dogajanje - ja, še ena točka na Lanki, ki je priljubljena med surferji (predvsem tistimi, ki se še učijo).
Ni komentarjev:
Objavite komentar