Del zasluge, da je Luang Prabang tako cool mesto gre tudi menihom, no, vsaj včasih je bilo tako.
Mesto, uvrščeno na UNESCOv seznam svetovne dediščine, je polno budističnih templjev in samostanov, posledično tudi menihov. Včasih si jih srečeval na cesti, z njimi igral nogomet na improviziranih igriščih ali razpravljal o pomenu življenja, kar pri njih, v samostanih.
Luang Prabang je z leti (ja, tudi s pomočjo državne propagande) postajal vse bolj priljubljena turistična destinacija, vse več turistov je ob zori spremljalo stotine menihov na njihovi poti pobiranja miloščine.
Že pri mojem zadnjem obisku je bilo na glavni ulici vse skupaj zelo moteče, ampak tokrat pa....
Zadnji obisk: KLIK
Skoraj natančno pred dvema letoma so slavnostno odprli železniško progo, ki povezuje Laos s Kitajsko - gre za t.i. progo Boten (laoško mesto na meji s Kitajsko) - Vientiane, čeprav je že sedaj povsem povezana s kitajskim Yunnanom (posledično praktično s celotnim kitajskim železniškim omrežjem), v prihodnosti pa naj bi jo priključili na tajske železnice, z možnostjo direktne povezave npr. Kunming - Singapur.
Nekaj za SLO davkoplačevalce, ki financiramo 2TDK: proga je dolga dobrih 400 (štiristo) km, 47% jo poteka skozi 75 predorov in 15% čez 167 mostov in viaduktov in omogoča hitrosti do 160km/h -- cena: manj kot 6 milijard USD.
In kakšno zvezo ima ta železnica z menihi?
Tisto, za kar sta bila včasih potrebna dva dneva mukotrpne vožnje po slabih cestah, je sedaj dosegljivo v dveh urah na udobnem vlaku.
Za Kitajce je Laos kar naenkrat postal izredno dosegljiva turistična destinacija, ker pa vseeno niso vajeni samostojnih potovanj jih agencije v velikih skupinah vozijo v Luang Prabang. Lahka dosegljivost in cenovna sprejemljivost tudi za "navadnega" Kitajca je strukturo gostov zelo spremenila. Po videnem - na slabše.
Desetine velikih kombijev ob zori pripelje še več desetin Kitajcev, ki se potem "družijo" z menihi. Ne pomagajo nobene opozorilne table - telefoni z lučkami, fotoaparati z bliskavicami, radovedne oči so le par cm oddaljene od menihov. Prerivanje, glasno govorjenje, postavljanje na pot povorki...
Ful, fuul, fuuuuul žalostno!
Sploh nisem imel volje, da bi fotkal, sem kar pobegnil v stranske ulice.
Tam, kjer je glavnina turistov, so bili menihi večinoma le otroci, starejše (ja, z razlogom mrkih obrazov) sem videval le daleč stran.
Daleč stran je še kanček miru.
Struktura gostov je začela na veliko spreminjati celotno mesto - s turistično gospodarskega pogleda, s kulturnega... ne nazadnje celo s kulinaričnega.
Kitajci pridejo v skupinah, jedo v skupinah, znamenitosti obiskujejo v skupinah, še celo nakupujejo v skupinah...
Desetine majhnih trgovinic po mestu životari v pričakovanju bridkega konca. Enako je z malimi agencijami, izposojevalnicami koles, malimi restavracijami, taksisti...
Bolj, ko sem razmišljal kam to pelje, bolj žalosten sem postajal...
Ne bom lagal - velikemu cmoku v grlu bi se kmalu pridružila še kakšna solza...
"Check, please", sem rekel, spil še zadnji požirek BeerLao, vrgel prtljago na keson predelanega tovornjačka in se poslovil od mesta.
Mogoče za vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar