Še nekaj mi je prišlo na misel - namreč to, da gre morda le za "nižinsko" (Sa Pa leži na 1600m) meglo in da je na Fansipanu (3143m) povsem drugače. Pa sem šel do spodnje postaje žičnice - ja, sedaj lahko na najvišjo vietnamsko goro prideš sede v slabi uri in ne tako, kot pred leti, ko si za pot potreboval dva dneva vzenjajočega se pešačenja. Sem vprašal eno teto pri prodaji vozovnic, če je kje kakšna kamera na gori, pa prijazno pokliče svojo kolegico na vrhu in mi kar prek telefona pokaže sliko v živo. Lahko bi uporabil ponarodel rek v JV Aziji: same same (but different).
Med pohajkovanjem sem se šel parkrat pogret (v sobo, restavracijo, na masažo - vratne mišice so mi na motorju povsem otrdele) in hkrati preverjal vremensko napoved za naslednje dni. Nič obetavnega ni kazalo - ravno nasprotno in tako sem se odločil, da najprej kupim puhovko ;)
Druga odločitev je bila pa, da nima smisla vztrajati tu in tako sem se naslednje jutro ob sončnem vzhodu... Hmm, to se sedaj nekam čudno sliši - skratka, ob 6:00 sem v dežju in gosti megli zajahal svojo Hondo in se podal v dolino.
Hmm, spet ni bilo čisto tako preprosto - puhovka pod anorakom se je izkazala za življensko rešiteljico, tako da sem bil vsaj malo manj premražen (a daleč od kakega udobja), za vidljivost pa žal nisem imel nobene pametne rešitve.
Že prej povededano, da na motorju niso delovale luči - zato sem vklopil smerni kazalec, da sem bil vsaj malo viden. Vizir čelade sem nekaj časa brisal, se vozil z dvignjenim, si brisal oči... Cesta je bila ovinkasta, strma, podlaga gladka, drseča...
Pokrajina se je spreminjala, kvaliteta ceste tudi, tako da nisem vedel koliko časa bom potreboval do cilja, ki sem ga vsekakor želel doseči pred temo.
iz plemena Tai Dam (Black Thai) z značilnimi stožčastimi frizurami.
365km se ne sliši kaj posebnega, a za vietnamske in take vremenske ter cestne razmere je bil pa kar zalogaj. Ne bi ponavljal, res ne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar