Bagan

Čez dan Bagan niti približno ni tako zanimiv, tudi tempji ne. No, vsaj meni ne.

Skozi stoletja očitno niso videli prav veliko vzdrževanja in to se še kako odraža na njihovi propadajoči zunanjosti.

Notri (notranji prostor imajo le večji templji) ni kaj dosti bolje.

Le sem ter tja je še kaka "delujoča"pagoda, kamor hodijo domačini molit.

Več življenja je pred najbolj obiskanimi templji, saj domači umetniki in trgovci postavijo stojnice s spominki.

Lutke, značilne za Mandalay, so našle svoj prostor tako pred templji, kot tudi v večerni predstavi na vrtu kakšne restavracije.

Prava značilnost Bagana so peščene slike - sand paintings. Barvi primešajo pesek, mivko (ki jo je tu v izobilju) in jo nanašajo na platno. Večinoma slike nastajajo kar na tleh, na drugi strani templja. Izbira je ogromna.

Območje Bagana v bistvu sestavljajo tri naselja. Med low budget popotniki je najbolj popularen Nyaung U s številnimi gostišči (guesthouse, inn) in restavracijami. Premožni gosti si izberejo Old Bagan, ki je najbljižji glavnim templjem, a "premore le" drage (zelo drage) hotele. Ob gradnji hotelov so prebivalce originalnega Bagana preselili v novo naselje New Bagan, kjer v zadnjih letih hitro rastejo tudi nova gostišča in restavracije, ki privabljajo nek srednji sloj turistov. Po videnem pa večina ne dosega kaj dosti boljšega standarda, le cene so višje in oddaljenost od templjev je večja.

Za prevažanje na kar obsežnem območju templjev lahko izberete (že omenjene) kočije ali ohranite debelino denarnice in si za dva dolarja na dan sposodite kolo. Kolikor denarja, toliko muzike :( Kolesa so stara, tako zjahana, da težko najdeš kaj uporabnega - pa še pri tem se po par km izkažejo skrite napake.

Naselja (in letališče) so med seboj sicer povezana z asfaltom, a je še malo slabše vrste, kot smo ga vajeni tudi na marsikateri cesti pri nas.

Med templji pa pesek, mivka, prah, pa tudi skriti kamni in trnje. Super za podiranje hitrostnih rekordov, še bolj za nabiranje kondicije in pobiranje kalorij. Tako, kot je zjutraj hladno, pa se čez dan močno segreje in tele potke sem redno zalival z znojem.
Zgodovina se prav zares ponavlja - tako kot pri prejšnjem obisku Bagana, mi je tudi tokrat počila guma na kolesu pri najbolj oddaljenem templju in spet sem se skoraj dve uri v temi mučil, da sem se pripeljal nazaj.