Že od majhnih nog, v bistvu od koder mi seže spomin, mi je bilo domače dvorišče premajhno. In sem se šel potepat. To delam še danes...
Pastirci se vračajo
Prostor na ploščadi sem imel izborjen, torej je treba samo še fotkat. Drugače sem že kar vajen občudojočih pogledov gospodičen in zavistnih gospodičev, a tokrat se je moj teliček (28-300L IS) povsem izgubil med množico velikih belih in črnih. Vsi so jih imeli na stojalih in usmerjene v točko, kjer je oranžna luč počasi izgubljala moč, le jaz sem ga imel v rokah in ga usmerjal v tla.
Ne, ni mi bilo nerodno ;) Le vedel sem, da se bliža čas, ko se začnejo domov vračati kmetje, pastirji, ...
Tako, kot zjutraj meglice ustvarjajo čarobno ozračje, popoldan za to poskrbijo oblaki, s soncem obsijanega prahu.
Kmetje, pastirji, krave, koze.... pa še kočije (razvajeni turisti zmorejo vožnjo na vozu le v eno smer, potem pa po njih pridejo s kombiji).
Počasi se začenja temniti, a bolj kot o ISO nastavitvah, razmišljam kako bom v temi našel pot nazaj do ceste :(
Še malo pritiskanja na sprožilec (in še ena panorama narejena "iz roke")...
Slovo od Bagana? Hmm, še bi se vrnil. Je naporno, na trenutke tudi mučno, a lepo, zelo lepo.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar