Ngwe Saung

Velika večina popotnikov in turistov, ki si po poti po Burmi zaželi še malce namakanja v slani vodi si za svoj cilj izbere Ngapali. Odločitev je pravzaprav logična - mesto (vas) je že dolgo znana turistična destinacija z (vsaj osnovno) infrastukturo in še letališče je blizu.
In zakaj bi potem jaz rinil tja? Ogromno (res velikoooo ur) internetnega raziskovanja mi je nakazalo alternativo v dveh vasicah JZ od Yangona. Tako malo napisanega o možnostih nastanitve, o prevozih, o prehranjevanju, izletih.... da je bilo to zame pravi izziv. Brskanje po forumih, branje blogov, spletnih časopisov, google prevajanje... in sem se odločil za Ngwe Saung. S še več truda sem našel celo primerno prenočišče in telefonsko številko. Zelo pomemben podatek - to sem ugotovil šele v Burmi, ko sem moral vnaprej rezervirat sobe in praktično edina pot je preko telefonskih povezav. V Baganu naredil rezervacijo in ves čas vožnje do tja (19 ur) me je mučila radovednost kaj me bo čakalo.

Glede na to, da še na cilju, na "avtobusni postaji" (pač tam, kjer se je bus ustavil) niso vedeli za EFR Secondo Caso, je bil rezultat presenetljivo dober. Nekaj bungalovov in nekaj zidanih hišic v lepem, zelenem okolju. Presenečen.

Prostor minimalističen, a vse zelo čisto. Se prav prileže po taki poti.
35$ za sobo s kopalnico, AC in celo TV in vauuuu, neverjetno WiFi. Seveda vse vezano na elektriko, ki jo je proizvajal ogromen dieselski agregat od 13. do 15. in ponoči (18-6).

Za uživanje v sobi bo dovolj časa še ponoči, torej hitro do morja. Hitro, hitro, ker je bil pesek razbeljen. Pogled na eno stran - peščena plaža do kamor seže oko.

Pogled na drugo stran - same same.

In (naslednji dan) po triurnem "sprehodu" ugotovim, da nisem niti na polovici plaže. To je pa res beach!

Burmanci so že pred leti imeli neke zelo ambiciozne načrte za turistične resorte tu naokoli, a očitno niso upoštevali vseh dejavnikov razvoja in razcveta. Denarja sicer ni manjkalo, zatikalo se je pri materialih in izdelavi. Že pogledi od daleč so mi dali vedeti, da turisti ne bodo ravno v vrsti stali, da bi za te nastanitve plačevali po par dolarskih stotakov na dan (noč). Ja, take so cene.
Hmm, pa le kdo, s stotaki viška v žepu, bi se 7 ur (sem preveril - "zgolj" 230km od Yangona) vozil po tistih slabih cestah?

Le kdo bi si zapomnil vsa tista čudna imena s katerimi poimenujejo razne ciklone, orkane... a Burmanci so si zagotovo dobro zapomnili ime Nargis, saj jim je leta 2008 vzel več kot 130.000 rojakov. Posledice ciklona so še vedno vidne tudi na obali. Veliko na pol porušenih hotelov, hiš, bungalovov, za katere se ni našlo denarja in interesa za popravilo.

Preživeli so si na novo ustvarili življenje in lokalni ribiči so hitro imeli interes, sredstev (razen palminih in bambusovih vej) za obnovo pa itak niso potrebovali.

Žalostno je edino, da so med delujočimi in opuščenimi turističnimi resorti poleg ribiških koč zrasla še smetišča.

Središče Ngwe Saunga. Vam deluje, kot središče visokoproračunskega turizma? Naj vas "telegrafarce" ne zavedejo. Elektrika je v vasi zvečer le kakšno urco ali dve, s prekinitvami.

Nekaj stojnic s spominki (školjke), z opremo za na plažo ("šlauhi" in slamniki), posušenimi ribami in nekaj restavracij. In potem se na raznih ministrstvih čudijo, da imajo na Tajskem več turistov.

No, moj pogled je bil povsem drugačen ;)
V treh dneh nisem srečal več kot kakih 10, 15 belcev, kilometre peščene plaže sem imel lahko samo zase, domačini niso bili vsiljivi, prav nasprotno, mirno in brez gneče sem lahko fotkal in nenazadnje poceni jedel dobro morsko hrano.