To je ena izmed redkih fotk sončnega vzhoda v Angkorju, ki mi je še ostala, glavnino sem namreč izbrisal. Pa nisem bil razočaran nad svojim znanjem, nad tehničnimi zmožnosti mojega Canona, niti nad arhitekturo ali vremenom in naravo.
V tej množici tiči moje razočaranje. No, saj približno sem vedel kaj me čaka in zato sem si z zgodnjim prihodom tudi zagotovil mesto v prvi vrsti, a vseeno - kar je preveč je preveč.
Vsepovsod je bilo ljudi bistveno preveč, ogromno prerivanja, skakanja v kader, da ne omenjam svetlečih zaslonov telefonov in tablic, prižganih baterijskih svetilk in bliskanja kompaktov - zaradi tega sem izbrisal nekaj deset (po mojih merilih) uničenih fotk.
Ko se je množica po sončnem vzhodu zvalila v Angkor Wat sva s K. (že prej načrtovano) raje pobegnila drugam.
Ne vem no, če je to prihodnost turizma, potem se ga jaz ne grem več. Vsepovsod stotine paketnih turistov (predvsem Kitajcev), ki so se v veliki večini zabavali s tehničnimi igračkami in pravzaprav niti ne vedeli kje sploh so.
Kakorkoli sem mislil, da sem pripravljen na množični turizem v Siem Reapu, pa sem bil vseeno iz ure v uro bolj razočaran. Jah, lokacijo poznam že iz dveh prejšnjih potovanj (16 in 8 let v preteklosti), a me je sedaj že pot z letališča presenetila - mestece se je neverjetno povečalo, namesto prašne poti je v center vodila štiripasovnica, namesto petih restavracij jih je sedaj vsaj sto, potem pa še bari, tržnice, trgovine....
Ne, popotniške romantike ni več.
Da ne bo vse skupaj zgolj le tarnanje - tudi prenočišč je ogromno in za bistveno manj denarja kot v Burmi dobiš tu veliko udobja, vsak dan se lahko zmišljuješ kaj boš jedel in pil, izlete in prevoze se da lahko organizirati. Nenazadnje - imajo BeerLao (sploh nisem ljubitelj piva, a čez laoškega ga ni).
Drugače pa - po Ngwe Saungu smo v Yangonu preživeli še en dan skupaj, skupinica je odletela domov, s K. pa sva nadaljevala pot čez BKK v Siem Reap.
Ni komentarjev:
Objavite komentar